Matjaž Klemenčič, predsednik častnega razsodišča Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo (OZVVS) Velenje, je osebnost, ki jo zaznamujejo predanost, pogum in zvestoba domovini. Delovno pot je začel v velenjskem premogovniku, kjer je z neomajno voljo in zavzetostjo sodeloval v številnih akcijah, ki so zaznamovale Šaleško dolino.
Danes je aktiven član OZVVS Velenje in še naprej uteleša vrednote, ki so tlakovale pot naši neodvisnosti. Ob praznovanju dneva samostojnosti in enotnosti 26. decembra se spominjamo zgodovinskega trenutka leta 1990, ko so bili razglašeni rezultati plebiscita, na katerem smo se Slovenci z izjemno enotnostjo odločili za lastno državo.
Kaj vam osebno pomeni praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti?
»Morda je to trenutek ponosa, spomin na prelomne dogodke ali pa priložnost, da se zazremo vase in v prihodnost naše države. Razprave o pomembnosti dogodkov, ki so nas pripeljali do slovenske državnosti, so danes, tri desetletja kasneje, resnično predvsem domena zgodovinarjev. Prav je tako – zgodovinarji imajo privilegij in odgovornost, da s časovne distance analizirajo preteklost in jo osvetljujejo z novih zornih kotov.
Zgodovina pa ni zgolj suhoparna zbirka dejstev; v njej se prepletajo tudi osebne izkušnje in spomini tistih, ki so bili priča zgodovinskim trenutkom. Res je, da se celo med tistimi, ki so bili zraven, včasih vnema razprava o podrobnostih – kaj se je zgodilo prejšnji dan, kaj teden prej, kaj šele pred tremi desetletji. Zato je zgodovina tisto, kar je zapisano in zabeleženo. A kot pravi znani Churchillov izrek: »Zgodovina bo do mene prijazna, ker jo bom napisal sam.« S to izjavo je mojstrsko povzel naravo zgodovine – in veliko povedal. Plebiscit je bila etapna zmaga.«
Kako mladim razložiti pomen dneva samostojnosti in enotnosti?
»Ključ je v tem, da jim zgodovino približamo na način, ki je zanimiv, dostopen in brez nepotrebne suhoparnosti. Od vrtcev do fakultet lahko vzgoja in izobraževanje vključujeta pristope, ki niso le poučni, temveč tudi navdihujoči. Pomemben vpliv ima tudi domača vzgoja. Če družina skupaj obuja spomine, pogleda dokumentarne filme, prelista stare fotografije ali prebere zgodbe o dogodkih, ki so zaznamovali osamosvojitev, lahko mladi skozi te drobne trenutke začutijo povezanost s preteklostjo. V dobi interneta pa imajo še dodatno prednost – informacije so jim na voljo na vsakem koraku.
Prav tako so lahko navdihujoče zgodbe in dialogi, ki nosijo v sebi duhovitost in modrost tistega časa. Ena takšnih zgodb je dialog dveh sovaščanov na Primorskem – duhovnika in politika. Ta dva, vsak s svojimi prepričanji, sta simbolizirala raznolikost pogledov in vztrajnost v svojih prepričanjih. Ko je njun pogovor dosegel vrelišče, je duhovnik, naveličan prerekanja, vzkliknil: »Veste, mi duhovniki že 2.000 let lažemo, pa nam še vedno vsi verjamejo. Ti pa si bil na oblasti 33 let, pa ti nihče več ne verjame!«
Kako oceniti pot, ki jo je Slovenija prehodila od osamosvojitve do danes?
»Čeprav je bila ta pot prežeta z izzivi, dvomi in nesoglasji – še posebej na političnem področju – so dosežki naše države izjemni. Vzgled, ki ga ponujamo, ni le v osamosvajanju, ampak v tem, kako smo s svojo odločnostjo in premišljenimi dejanji pridobili mednarodno priznanje, se hitro vključili v Organizacijo združenih narodov in postali člani pomembnih mednarodnih organizacij.
Slovenija se je izkazala kot vodilna med nekdanjimi republikami Jugoslavije, tako v gospodarskem kot političnem smislu. Naša samostojnost in neodvisnost temeljita na trdnih pravnih temeljih. Ena od naših največjih zapuščin je dejstvo, da noben slovenski državljan ni bil obtožen vojnih zločinov. To je dediščina, ki jo moramo ohraniti in predati mlajšim generacijam.
Ponos na našo državo bi moral biti naraven in normalen, brez nepotrebnega poveličevanja posameznikov. Ti so seveda pomembni in zaslužijo spoštovanje, a še večji vtis naredijo, ko sami pokažejo skromnost in zavedanje o pomenu skupnosti. Skromnost in spoštljivost sta vrednoti, ki sta naši družbi še kako potrebni, še posebej v časih, ki so prežeti s konflikti.«
