Čistilna akcija Trške poti se je začela ob 8.30 in trajala do 20.30, ko sva, kot že leto poprej, z Lučko Tovornik imela obilo dela s pobiranjem ogromne količine smeti, a sva prišla samo od Ribiške koče do Falenta, saj naju je ujela tema. V prvem delu od Ribiške koče po poti ob Družmirskem jezeru je bilo smeti za vzorec, kar pa se je ob vstopu na asfalt oz. v industrijsko cono krepko spremenilo (razpadla plastika, ogromno oluščene barve, odsluženih in naokoli razmetanih valjčkov ter drugih kovinskih delov, ostanki embalaže zaužite malice, pločevinke, cigaretni ogorki ipd.). Vse to naju je dodobra zadržalo, kar se je na žalost pričakovano nadaljevalo tudi ob glavni cesti Velenje‒Šoštanj, vse do vstopa v gozd malce naprej od Tresimirjevega studenca.
Od tu je bila pot skoraj čista vse do Vrhovnika, pred katerim pa sva pod potjo pobrala nekaj odsluženih plastičnih odpadkov, tudi delno zakopanih. Največji problem, ki ga vidim, so odvržene plastične vrečke in drugi plastični odpadki, ki sčasoma razpadejo na vedno manjše delce in povzročajo povsod po svetu nemalo težav drugim živim bitjem, ki jih zmotno zamenjajo za hrano, razpadla plastika pa je nevarna tudi zaradi vsebnosti različnih kemikalij.
Pot sva nadaljevala v smeri Pustega gradu, in ker sva šla še po asfaltni cesti (po novem se Trška pot umika v gozd prej), je bilo seveda spet ogromno smeti, saj brezvestni mimoidoči oz. mimovozeči marsikaj odvržejo v globel pod cesto (tudi veliko oblačil). Ko sva prečesavala to globel, kar terja veliko časa, truda in volje, je na plan prišla tudi malomarnost nekaterih delavcev, ki so ob sečnji ipd. za sabo brezvestno pustili embalažne odpadke malice. Veliko lepši od mnogih smeti je bil pogled na nepobrane kostanje in gobe. To sodi v gozd, ne pa človekova svinjarija.
Na žalost se je ta zgodba po Pustem gradu na poti proti Pušniku ponovila. Na gozdni poti, ki je speljana pod človeškim bivališčem in je le nekoliko pred mini avtomobilskim odpadom (zapuščeno vozilo) na gozdni cesti, sva naletela na hrib, ki je bil popolnoma nasmeten z vso mogočo človeško kramo (od baterijskih vložkov – baterij, preperele obutve in običajnih smeti do razpadle plastike in razbitega stekla ...). Človeka, ki ima rad naravo, spreleti srh. Pobrala sva dosti smeti, še vedno pa jih je veliko ostalo na in pod zemljo na tem hribčku. Popolna odsotnost vesti povzročitelja/ev.
Pot naprej je bila takšna, kot se pričakuje. Malo smeti, kjer ni asfaltne ceste in naselja. Torej sva skozi cel Florjan imela kmalu spet polno vrečo, čez Metleče sva skozi gozd že potrebovala svetilko in resnično utrujena pustila zadnjo – deseto (!) vrečo smeti pri Falentu, ko je začelo že rahlo pršiti. Konec po 12 urah, še peš do avta pri Ribiški koči in na zasluženo malico v Kajuha.
Naslednji dan sva z Borutom Zajcem z avtomobilom v dobri uri odpeljala s petih vmesnih točk Trške poti vseh deset polnih vreč smeti do Vile Lučka. V sredo pa sva z Lučko Tovornik dokončala čistilno akcijo še od Falenta do Ribiške koče in sklenila celo Trško pot. V okoli treh urah sva pobrala še za dve vreči smeti, največ po spustu z Goric na odseku poti skozi mesto, kjer je parkiran avtobus (razcefrana guma, plastika, ogorki). Tik pred zaključkom poti, ki nas pripelje tudi do zaklenjenih vrat na zadnjem mestnem dvorišču, sva od stanovalca izvedela, zakaj so vrata zaklenjena (potrebna je rešitev), se malce obrnila in prispela na cilj ob Družmirskem jezeru. Na poti nazaj do avta sva pri Vili Lučka odložila še ti dve vreči smeti. Skupaj se je nabralo 12 polnih vreč, in sicer 2 veliki in 10 srednje velikosti).
