Naj osebnost avgusta

Naj osebnost 2024
Naš čas

Med osebnosti avgusta smo uvrstili tri kandidate, ki so v lokalnem okolju dobro prepoznavni in s svojimi dejavnostmi na različne načine bogatijo različne skupine ljudi. Izberite tisto ali tistega, čigar znanje in pozitivna energija morda bogatita tudi vas ali pa preprosto menite, da si zasluži biti izbran(a) za osebnost avgusta.

Pokrovitelj letošnjega izbora Naj osebnosti je Kmetijska zadruga Šaleška dolina.

Zvonko Skrt, predsednik Društva zeliščarjev Velenje

Zvonko Skrt
Naš čas

Alternativec, pravi zase, skeptičen do vseh novotarij, ki polnijo in bremenijo naše življenje, a zavezan naravi, njenemu vedno pravilnemu ravnanju, poslušanju svojega telesa – to je Zvonko Skrt. Tehnična izobrazba, je inženir elektrotehnike, ga je (s)peljala v mnoge hobije, kot sta modelarstvo, igranje z elektroniko, ročna spretnost in radovednost pa tudi k šivanju gobelinov, zlaganju origamija. Vsega se je lotil skrbno, profesionalno. Trinajst let je tudi poučeval na Šolskem centru Velenje.
Huda bolezen ga je obrnila k njemu samemu. Premagal je raka, ko mu je že kazalo na konec. Kako? »Najprej z uradno medicino. Bil pa sem 'naiven' in sem sosedi verjel, da se lahko s čajem iz plešca pozdravim. Jedel sem vse, kar je telesu dišalo. Kolesaril sem. Bil sem pozitiven. Glava je pomembna. Kemoterapija zelo vpliva na psiho. Bolezen me je naučila, da znam podzavest nekoliko pretentati. Verjeti moraš, da se boš pozdravil, da bo bolečina ponehala.«
Zvonko ima zanimivo življenjsko teorijo: ko se rodiš, si nič in ko umreš, si nič. Vmes pa je življenje, ki ga moraš živeti čim bolj polno, biti radoveden, se vedno učiti, nekaj iskati. »Ljudje premalo naredimo zase. Ko se pokvari avto, smo takoj pripravljeni seči v žep in plačati popravilo. Da bi sebi za nekaj deset evrov privoščili dopolnilno hrano, ki bi nam storila dobro, to pa ne.« Pa Zvonko seveda ne misli prehranskih dopolnil, ki jih prodajajo po spletu in na televiziji …
Je predsednik Društva zeliščarjev Velenje, ki ima uradni sedež na Goriški cesti, pravo »delovišče« pa na vrtu ob Grilovi domačiji v Vinski Gori. »Zelišča so v našem življenju pomembna, ker nam služijo kot dopolnilna hrana in so tudi način življenja. Ponujajo naravne alternative za podporo zdravju, obogatitvi prehrane in izboljšanju kakovosti življenja. Njihova uporaba sega od kulinarike do zdravilstva, saj mnoge zdravilne rastline vsebujejo učinkovine, ki blagodejno vplivajo na naše zdravje,« pojasni.
Društvo ima po 40 dogodkov na leto, pripravljajo razstave, delavnice, predavanja za različne ciljne skupine, a Zvonko nikogar ne sili, da bi njegove nasvete sprejel. »Sem alternativec. Nič ne prodam, nič ne dam, pojdite na travnik in naberite,« je odločen.

Mojca Pečovnik, neumorna prostovoljka

Mojca Pečovnik
Naš čas

Simpatično Mojco Pečovnik iz Paške vasi v Občini Šmartno ob Paki je nemogoče spregledati pri raznih aktivnostih v kraju in tudi v širši skupnosti. Zanjo pravijo: »Kjer je Mojca, je akcija, ali obratno.« »Bo držalo,« se je z nasmehom na ustih odzvala 36-letna kontrolorka kakovosti in nadaljevala: »Rada imam, da se nekaj dogaja, sploh kaj takega, kar prinaša dobro za ljudi, še posebej za otroke. Da slednje lahko razvajaš, nasmejiš – to mi veliko pomeni,« je še dodala.
Že 30 let je članica Prostovoljnega gasilskega društva Paška vas. V okviru društva je imela najprej »čez« mladino, v tem mandatu je predsednica za članice. Ko je prevzela pred leti skrb za mladino, je zaznala generacijsko vrzel. Vedno polna idej se je spomnila tudi, kako bi lahko to »luknjo zakrpali«. Domislila se je igrice za otroke Bibi in Gusti, ki jo skupaj s prav tako članicami gasilskega društva Janjo Kamenik, Urško Strmšek, Lano Oblak in Moniko Drofelnik pripravljajo za otroke ob novem letu že vrsto let. Na začetku so jo igrale »v živo«, pred tremi leti so se odločile za video obliko. Njihove prve nastope je spremljalo 20 otrok, lani pa je ob ogledu videoposnetka uživalo že 120 otrok. Tako dober odziv zgovorno potrjuje, da glas o dobrem delu seže v deveto vas. V prejšnjem mandatu je bila občinska svetnica, kar je bilo sicer zanjo nekaj novega, a se je »znašla«. Pred dvema letoma so jo krajani izvolili za predsednico Vaške skupnosti Paška vas. Na polovici mandata je, a imajo kljub skromni vsoti denarja, ki ga imajo na voljo, v okolju kaj pokazati. Kot smo lahko še slišali, so se na njeno pobudo ter pobudo prijateljic Anje in Urške po obdobju kovida »zmigali« v tamkajšnjem športnem društvu. Danes delajo »na polno«, zagotavlja Mojca in dodaja, da tudi zato, ker društvo letos praznuje 15-letnico delovanja.
Najbrž vsega o tem, kar Mojca še počne, ne vemo, a je že to, kar vemo, glede na današnje čase veliko. Od kod ji energija, volja? »Vzgojena sem tako. Moj ati je bil gasilec, ki je rad priskočil ljudem na pomoč vedno, ko so jo ti potrebovali. Mama je skromna, a prav tako rada pomaga. Rada je v veseli družbi. Dobre vrline sem torej podedovala, sama pa jih zdaj poskušam tam, kjer lahko, še nadgraditi. Všeč mi je, da smo v društvih, v kraju tako povezani in da delamo za skupno dobro. Verjamem v to, kar pravijo: da se dobro z dobrim plača. Nikoli namreč ne veš, kdaj boš ti rabil pomoč drugega.«
Ali ima ob delovnih obveznostih in omenjenih dejavnostih še kaj prostega časa? In če, kaj počne? »Prostega časa imam malo ali pa veliko, kakor kdaj. Rada preberem kakšno knjigo, si ogledam kakšen dober film.« Mojca upa, da bo lahko zavzeto delovala tudi v prihodnje in ob tem zabavala odrasle, predvsem pa otroke. »Ljudje se danes premalo družimo, smejemo, smo dobre volje. Ni vedno veliko razlogov za to, a se najdejo. Verjamem, da se bomo domislili česa, ideje poskušali uresničiti in tako narediti vsaj naše okolje lepše, bolj pestro ter zanimivo,« je sklenila Mojca Pečovnik.

Stojan Knez, literat, prostovoljec

Stojan Knez
Naš čas

»Sem član petih kulturnih društev v Velenju, Celju, Mozirju, aktiven sem v društvu diabetikov Velenje, v DU Velenje pa sem zadolžen za kulturo. Po izobrazbi sem elektrotehnik in sem delal 42 let kot dispečer v Komunalnem podjetju Velenje. Upokojil sem pred tremi leti, a sem s temi dejavnostmi začel še v delovni dobi. Že prej sem bil prostovoljec. Veliko sem delal v Planetu generacij LU Velenje, pri socialnih aktivacijah za socialno šibke, pomagal sem v varni hiši. Zadnjih 12 let pišem pesmi, prozo, aforizme in sem napisal okoli 20 knjig, od tega sem jih osem izdal,« je v enem mahu o sebi povedal Stojan Knez. Ob tem še ni povedal, da je tudi energoterapevt, mojster rituala hoje po žerjavici in še kaj bi se našlo.
Kako sta se mu kot tehniku zgodili kultura, sociala? »Ni naključij. Na Dolgem otoku sem leta 2012 srečal svojega učitelja, ki mi je predal znanje za hojo po žerjavici, in mi je dejal, da bom napisal knjigo … Bilo mi je malo čudno, a zdaj pišem, veliko,« pojasni.
Da bi s svojo pesmijo, zgodbo komu kaj povedal, se ne obremenjuje. »Ko vzamem v roke pisalo – pišem namreč z roko na papir – se rodijo zelo različne stvari. Zame je vsak trenutek pravi, svojih del ne popravljam. Lahko je pravljica za otroke, lahko zgodba, pesem, kaj duhovnega, erotika, mistika,« preprosto pove. Svoja dela pošilja na različne literarne natečaje in žanje uspehe. Ljudje dobro sprejemajo njegova razmišljanja, vabljen je na literarne večere in to mu pove, da dela v pravi smeri.
Pri DU Velenje organizira kulturne večere, srečanja, ki so dobro obiskana. »Moj moto je tudi, da se vključuje čim več ljudi, da imamo vsi možnosti nekaj pokazati, ne glede na katerem področju. Vsi smo enaki, vsi imamo neke tegobe, veselja, zgodovino. Pomembno je, da se starejši družijo in ozavestijo, da so potrebni v družbi. Stvari gredo na bolje; ljudje so se pripravljeni izpostaviti bodisi z literaturo, izkušnjami, vzgojo, s kulinariko, z ročnimi spretnostmi, vrtnarjenjem … S čimerkoli in lahko pritegnejo k temu tudi druge,« razlaga in iz vsega potegne dobrobiti tudi zase. »Vsak nasmeh na obrazu, vsak stisk roke, vsak objem pove, da je nekdo zadovoljen, da nekoga osrečiš. Pomemben je občutek, da nisi sam, da lahko koga pokličeš, greš na kavo, klepet, prosiš za nasvet. S tem rastemo in dobimo odriv za življenje,« sklene Stojan Knez.