Irena Foit  je izhajala iz ugledne češke družine, govorila je več jezikov, kot pianistka pa je bila tudi odlično glasbeno izobražena. V Afriki je zato dobro dopolnjevala moževe ambicije po snemanju in zapisovanju pristne afriške glasbe na terenu.

Zakonca Foit sta se 3. novembra 1947 z avtomobilom odpravila na pot po Afriki in osemletno hčerko Regino pustila pri Ireninih starših. Irena je na potovanju hčer Regino zelo pogrešala, ki se jima v Afriki tudi po tem, ko sta se z možem Františkom naselila v Tanzaniji in pridobila tanzanijsko državljanstvo, ni mogla pridružiti. V dnevniških zapiskih tako večkrat omenja, kako se v Afriki počuti osamljeno, saj ob sebi nima svoje deklice. Irenin materinski čut pride do izraza tudi na mnogih fotografijah, na katerih ima v naročju različne otroke ali pa šimpanzinjo Moko.

Zakonca Foit sta namreč dobila nalogo, da za praški živalski vrt priskrbita šimpanza. V pragozdu Konga so jima domačini pomagali uloviti mlado šimpanzinjo, ki je nato z njima preživela več mesecev in sta zanjo skrbela kot za svojega otroka. Moko sta nato leta 1950 z letalom poslala v Prago in tako je postala prva šimpanzinja praškega živalskega vrta.

V Tanzaniji je Irena delala pri češki družini Lany v hotelu Marangu, ki je bil že takrat znano izhodišče za odprave na najvišjo goro Afrike. Na Kilimandžaro se je leta 1961 povzpela tudi Irena. Po selitvi v Kenijo je zamenjala službo in se zaposlila v fotografskem studiu Pegas. V zadnjih letih življenja v Afriki sta František in Irena končno ponovno videla svojo hčer. Regina ju je obiskala leta 1968, videoposnetki njenega obiska pa so shranjeni v Muzeju Velenje.

Prihod v Velenje

Starejša kot sta bila, bolj sta si zakonca Foit želela vrniti v Evropo. Ker v tistem času vrnitev na Češko ni bila mogoča, sta sprejela ponudbo dr. Borisa Kuharja in se preselila v Slovenijo. Iz Afrike sta zakonca Foit pripotovala z ladjo do Italije, od tam pa z vlakom do Slovenije. V Velenju so jima priskrbeli trisobno stanovanje v novozgrajenih blokih na današnji Cesti Františka Foita, na ministrstvu pa uredili državno pokojnino.

Irena je mnogim Velenjčanom ostala v lepem spominu kot zanimiva, drobna, gibčna in vedno do potankosti urejena gospa, ki je pogosto v visokih petah hitela po stopnicah na Velenjski grad, kjer je skrbela in urejala bogato zbirko predmetov in fotografij s pustolovščine, ki je postala življenje nje in njenega moža.

V Velenju je Irena spletla mnoga prijateljstva tako z domačini kot tudi s češkimi priseljenci. Kljub temu je želja po vrnitvi na Češko vedno ostajala. Selitev je načrtovala nekaj let, dokončno pa je Velenje zapustila julija leta 2000. Od Velenja se je deževnega jutra poslovila z besedami: »Še grad joče za menoj …«
Irena Foit je zadnja leta življenja preživela v Telču na Češkem, tam pa je skupaj z možem in s hčerjo Regino tudi pokopana.

Tanja Verboten, povzeto po knjigi Afrika zakoncev Foit in razstavi o Ireni Foit, ki je leta 2023 gostovala v Telču na Češkem.
Fotografije: fototeka Muzeja Velenje