Velenje, 15. februarja – Na mednarodni konferenci Mi spreminjamo, premikamo in rastemo na temo urejanja zelenih površin v urbanem okolju je bila sovoditeljica posveta in voditeljica okrogle mize dr. Maja Simoneti, krajinska arhitektka, ki s svojim izjemno raznovrstnim in kakovostnim opusom na vseh ravneh urejanja prostora predstavlja eno najpomembnejših strokovnih osebnosti slovenske krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja.
Seznam njenih strokovnih dosežkov je impresiven ter izkazuje visoko profesionalen in ustvarjalen pristop na zelo raznolikih področjih. Njen opus obsega več kot 260 bibliografskih enot, od obsežnega strokovnega publiciranja, uredništva in javnega nastopanja do izdelave številnih pomembnih strokovnih študij in raziskav ter prostorskega načrtovanja in projektiranja v okviru zelo uspešne strokovne skupine krajinskih arhitektov, ki jo je ustanovila na Ljubljanskem urbanističnem zavodu, kjer je bila zaposlena med letoma 1987 in 2017. V zadnjih desetletjih se dr. Maja Simoneti intenzivno posveča svetovanju in zastopanju javnega interesa pri urejanju prostora in varstvu okolja v povezavi s kakovostjo bivanja, zdravjem in dobrim počutjem.

Kako bi povzeli razpravo na konferenci? O čem ste največ govorili?

»Konferenca se je dotaknila le ene vsebine, ki je zaradi specifičnih značilnosti zelenih in javnih površin zelo redko v središču pozornosti ‒ to je komunalna dejavnost kolektivne narave. Prebivalci se ne zavedamo, da se to počne, ne dobimo položnice, te dejavnosti ne razumemo prav dobro. Tudi njena narava je po drugi strani taka, da rastline rastejo, pa če smo mi aktivni ali ne. Ljudje najbolj opazijo, če je trava pokošena in kako so obrezana drevesa.
To so stvari, ki so vidne, delo pa teče pravzaprav vse leto, kar naprej. Sploh v tujini so te parkovne divizije zelo močne in zdaj, ko se pričakovanja družbe do koristi teh površin – da niso zanemarjene, prazne, neizkoriščene – povečujejo, se parkovne službe še krepijo. Vse bolj se tudi zavedamo, da je treba te službe okrepiti strokovno, kadrovsko in finančno.

Pri nas je država sploh ne podpira, občine pa imajo zelo raznolike prakse. Na takih dogodkih spoznamo dobre prakse, tokrat na primeru Občine Kočevje.«

Lahko povzamete njihovo dobro prakso?

»Kolegica krajinska arhitektka se je z enako mislečimi kolegi aktivirala in začela občino opozarjati na površine, ki so zanemarjene, ki niso v uporabi in pri katerih bi bilo možno z majhnimi ukrepi izboljšati njihovo podobo in tudi uporabnost. Tri leta, preden so jo zaposlili na občini, je izdelala paralelni program del in tako so se počasi s centralnih površin, pri katerih se občine po navadi bolj trudijo pokazati, da so pridne, da znajo, zmorejo in želijo, razširili tudi na stranske površine. Najprej so se lotili čiščenja odpadnega materiala, potem pa so začeli počasi improvizirano opremljati – nove klopi, ploščadi za sončenje, poslušanje glasbe, srečanja, plesanje ob vodi, sajenje rastlin. Ko se je zaposlila, so počasi dodajali elemente, vsako leto so naredili več. Ob tem je potrebnega seveda veliko pogovarjanja in pregovarjanja, saj je lahko oblast pri tej infrastrukturi zelo stiskaška.
Leta 2016 sem naredila veliko vseslovensko raziskavo in ugotovila, da so imeli v MO Nova Gorica takrat pri tej dejavnosti zaposlenega enega človeka, MO Novo mesto pa ni imela stalnega izvajalca javne službe, ampak je vsaki dve leti z razpisom iskala novega koncesionarja. Če nekdo prevzame to delo samo zaradi denarja, pa ga ne zna opravljati dobro, lahko naredi škodo – poškodovana drevesa, slabi nasadi, zapleveljene trave in tako naprej. Zato strokovnjaki priporočajo svoje notranje službe, ki vidijo posledice dela in lahko temu primerno tudi reagirajo. Ta odnos je ključen.«

Celoten intervju si preberite v današnjem Našem času.