Objavljamo pismo Bojana Glavača, nekdanjega ravnatelja Gimnazije Velenje, ki je zapisal nekaj zanimivih misli.

Letos mineva 60 let, odkar je Skupščina občine Velenje izdala odločbo o ustanovitvi Gimnazije Velenje v izgradnji, naslednje leto pa odločbo o ustanovitvi Gimnazije Velenje. V ustanovitvenem letu sem bil njen direktor v izgradnji, naslednje leto, ko je stekel pouk, pa sem začel 26-letno obdobje ravnateljevanja, ki je trajalo do mojega odhoda v pokoj.

Po zaključku študija sem odšel s študentsko Prešernovo nagrado v žepu na devetmesečno delo v Nemčijo. Najprej sem se pridružil delavcem na cesti, nato pa rudarjem v porurskem premogovniku, ki je segal 1.000 metrov globoko. Ker si niso mogli zapomniti mojega imena, sem bil kar Tito.
Potem ko sem odslužil enoletni vojaški rok, sem se zaposlil na OŠ Mihe Pintarja Toleda. Prva plača je bila enaka študentski štipendiji, ki mi jo je priskrbel celjski atletski klub Kladivar, za katerega sem nastopal. Komaj verjetno se sliši, da imajo zdaj moji najstarejši osnovnošolci že 80 let. Osnovna šola še ni bila dograjena, zato je domovala zbornica v enem od razredov. Tudi toplovodnega ogrevanja še ni bilo, učilnice so ogrevale visoke lončene peči, v katerih je gorel velenjski lignit. Ker je primanjkovalo učiteljev, sem poleg moje geografije poučeval še zgodovino, slovenščino, telesno vzgojo in miličnike nemščino. Spominjam se, da mi je eden od mož postave, ki je prišel iz južnih krajev, pisal narek kar v cirilici.

Proti koncu leta 1964 so domači politiki in gospodarstveniki sklenili, da naglo razvijajoče se mlado mesto potrebuje gimnazijo, ki bo pripravljala mladež za nadaljnji študij, okolje pa bo dobilo visoko izobražene strokovnjake, nosilce razvoja. Ne da bi me kaj dosti spraševali, so mi naložili nalogo, naj pripravim vse potrebno za ustanovitev šole. Zagrizel sem, a bil sem brez potrebnih izkušenj. Veliko sta mi z nasveti pomagala sorodnik, ravnatelj Celjske gimnazije, in sošolec z ravenjske. Da bi šola začela delovati, so morali biti poleg ostalega izpolnjeni trije osnovni pogoji za prva dva oddelka: prostor, učitelji in najmanj 60 učencev.

Ustanovitelj se je dogovoril za dve učilnici v Nižji rudarski šoli, premogovnik pa je velikodušno dal na voljo troje stanovanj. Tako smo uspeli z razpisom pridobiti matematika/fizika, slavista/rusista in biologa/kemika. Pravočasno sem ugotovil, da bo kandidatov za vpis v prvi letnik v Šaleški dolini premalo. Za nadaljevanje na gimnaziji se jih je odločilo komaj okoli 40. Zato sem se nemudoma napotil v Mislinjsko dolino in po šolah nagovarjal ravnatelje, da bi osmošolcem predlagali nadaljevanje na velenjski gimnaziji. Veliko je pripomogla zelo ugodna vlakovna povezava in tako smo uspeli izpolniti tudi tretji pogoj.

Ljubljana ni bila navdušena nad odprtjem gimnazije v Velenju in nam je vseskozi gledala pod prste. Če bi ne bilo vpisa iz Mislinjske doline, bi velenjska gimnazija ne mogla zaživeti še nekaj let. Tako smo začeli s poukom v šolskem letu 1965/66. Naslednje leto smo z enim oddelkom gostovali na Delavski univerzi, nato pa je ustanovitelj odkupil stavbo in rešil prostorski problem. Ves čas smo potrebovali pomoč zunanjih sodelavcev za predmete, ki so imeli malo ur. Pridobili smo učitelje Šolskega centra Velenje, osnovne šole in celo gospodarstva. Domače okolje je imelo vseskozi veliko posluha za delovanje šole.

Gimnazija je rasla, na duri je potrkala prva matura in iz Ljubljane je prišel nadzor. S prikazanim znanjem kandidatov so bili zadovoljni. Inšpektorica za slovenski jezik je pripomnila, da ji je kandidatka odgovarjala, kot da bi brala iz knjige. Dočakali smo našega prvega zdravnika, inženirja, znanstvenika in celo ministra.

Vmes se je zgodila zla zgodba o tako imenovanem usmerjenem izobraževanju, kjer je prišlo do zahteve, da mora vsaka srednja šola izobraziti učence za poklic. Zgodil se je izbris gimnazij na Slovenskem in velenjska je postala Družboslovna šola, ki je delovala v okviru Šolskega centra. A ko smo proglasili samostojno slovensko državo, so gimnazije spet zaživele. Takrat sem izpolnil pogoje za upokojitev in odšel.

Zdaj se oziram proti štiriindevetdesetem letu. V ospredju ostaja živ spomin na mojo gimnazijo, ki ji želim vse najboljše na njeni nadaljnji poti.