»Svetovni dan brezdomstva je izjemno žalosten in pravim, da ta dan ne bi smel obstajati. Mi ozaveščamo ves čas in smo na različne načine vpeti v lokalno skupnost, na ta dan pa vsako leto pripravimo dan odprtih vrat, kjer predstavimo sebe, svoje delo in omogočimo lokalni skupnosti, da nas spozna, da se z nami druži,« pove Brigita Šinigoj, strokovna sodelavka Društva Hiša – Centra za brezdomne osebe. Obiskali smo jih na svetovni dan brezdomstva, ko so pripravili skupni zajtrk za uporabnike.
»Poimenovali smo ga zajtrk prvakov, idejo pa je navdihnil dogodek izpred let, ko smo iskali način, da bi naše uporabnike spodbudili, naj si zjutraj pripravijo zajtrk.« Ohranili so tradicijo, na svetovni dan brezdomstva pa na zajtrk povabijo tudi različne goste; letos so gostili svojo dolgoletno prostovoljko in supervizorko.
Trenutno je v njihovih prostorih nameščenih med deset in enajst uporabnikov, kar je tudi največja kapaciteta, ki jo premorejo. »Hiša je majhna in dotrajana, upamo, da se bomo v sodelovanju z MO Velenje kmalu preselili na boljšo lokacijo, da bomo lahko imeli boljše razmere. Želimo si vključiti tudi ženske, zanimanje je, a na trenutni lokaciji to ni mogoče, saj nimamo prostora.« Brigita Šinigoj izpostavi, da se je v zadnjih desetih letih starostna struktura zvišala, kar prinaša tudi več zdravstvene problematike uporabnikov. »Veliko naše energije gre v zagotavljanje kakovosti bivanja uporabnikov in v delo na področju njihovega zdravja.«

»To je namestitvena stanovanjska podpora oziroma antideložacijski program, ki ga izvajamo za ljudi izven hiše. Zelo veliko je ljudi, ki so v stiski, ki so socialno, ekonomsko in še na druge načine ogroženi.« Pomagajo jim pri vsakdanjih opravilih, pri ohranjanju namestitve. Brigita Šinigoj pove, da se jim zdi to izjemno pomembno, saj ohranja integriteto posameznika in mu omogoča dostojno življenje.

Vključujejo se tudi v širšo mrežo brezdomcev, v okviru katere skupaj organizirajo številne projekte in se srečujejo s preostalimi sodelavci. »Vsaka zgodba prinaša svoje izzive, ki jih potem skupaj poskušamo reševati, je pa reševanje največkrat odvisno od sistema, ne toliko od nas.« V hiši nekateri uporabniki samo prespijo, nekateri so del celostne namestitve, imajo vse možnosti za higieno, prehrano pa tudi psihofizično podporo, če to seveda želijo. »Tisti, ki tu ostajajo čez dan, so vpeti tudi v delo in se morajo za kvalitetno sobivanje držati določenih pravil,« doda Brigita Sinigoj in zaključi, da skušajo ustvarjati dom, ki to ni, ampak je zaenkrat to edina možnost uporabnikov.

Tomi Cepanec je strokovni delavec v Centru za brezdomne osebe: »Kot družba se moramo truditi, da do brezdomstva ne prihaja, kar pomeni, da moramo imeti odprte oči in pomagati ljudem, če opazimo njihovo stisko. Seveda je včasih to težko, ampak če problema ne vidimo, ga za nas tudi ne bo. Brezdomstvo in socialno-ekonomske stiske so tudi tu, v naši okolici. V Velenju je brezdomnih oseb več, kot jih je v naši Hiši. Streho nad glavo si želimo omogočiti še komu, a zaenkrat nimamo kapacitet.«