Imajo ga od leta 2004, ko je bil 26. avgust razglašen za svetovni dan psov, in to vsi: veliki, majhni, čistokrvni in mešančki, kupljeni, zapuščeni in posvojeni.

Misija tega dne je ozaveščanje javnosti o tem, koliko psov potrebuje topel dom in zavedanje, kako pomembni so psi za človeka in njegovo dobro počutje. Psi življenje človeka postavljajo pred svoje življenje – ko varujejo, pomagajo hendikepiranim, iščejo pogrešane, droge ali bombe, ‘diagnosticirajo’ bolezni … Poleg tega ustanovitelji tega dne spominjajo tudi na odgovorno vzrejo, ki edina vodi do tega, da se zmanjša število neželenih mladičkov.

140 stoletij so z nami

Izvor človekovega najboljšega prijatelja sega že v davno prazgodovino. Ljudje in psi so si dolgih 140 stoletij delili vse – hrano in življenje. Vsa ta leta so psi zagnano pomagali človeku pri lovu in varovanju živine. V dolgi zgodovini so psi opravljali tudi vlogo vodnikov, čuvajev hiš in stanovanj, smetarjev, vojnih tovarišev, odigrali so pomembno vlogo pomočnikov pri psihoterapiji.

Danes je pes postal človekov najboljši prijatelj in prvi človekov živalski družabnik, ki ima pomemben vpliv na človeško družbo in kulturo.

Pes ima terapevtske sposobnosti

Vse več študij dokazuje, da živali včasih učinkujejo bolje kot katerokoli zdravilo, saj imajo resnično terapevtske sposobnosti. Druženje z živalmi lahko pozitivno vpliva na zdravje pri bolnikih, prav tako pa je stik z živalmi ugoden tudi za človekovo duševnost, saj lahko v težkih življenjskih situacijah pomaga vzpostaviti duševno ravnovesje.

Znanstveniki so dokazali, da so imeli med pacienti, ki so utrpeli srčni infarkt, večje možnosti za ozdravitev tisti, ki so imeli domačo žival. Redno sprehajanje s psom, božanje ali pa samo prisotnost katere koli domače živali pripomorejo k nižanju krvnega pritiska, ravni holesterola in srčnega utripa. Avstralski znanstveniki so dokazali, da živali pomagajo zmanjševati število bolezni. Ena od študij tako pojasnjuje, da ljudje, ki imajo psa ali mačko, bistveno redkeje obiščejo zdravnika kot tisti, ki živijo brez štirinožcev. Domače živali namreč poskrbijo za bolnikovo motivacijo in gibanje. Psi lahko svoje gospodarje in gospodarice varujejo celo pred depresijo, saj skrbijo za vsakodnevno gibanje, dovolj svetlobe in socialne kontakte. Dokazano je tudi, da se zmorejo psi vživeti v človeško kožo.

Saj vemo – pes je volk

Domači pès (znanstveno ime Canis lupus familiaris) je štirinožni sesalec iz družine psov, podvrsta volka, ki so jo udomačili pred skoraj 15.000 leti in je bil prva udomačena žival. Od takrat so se psi razširili po vsem svetu in spremljajo ljudi v večini preteklih ter sedanjih kultur, kot delovne živali, čuvaji, lovski pomočniki ali samo hišni ljubljenčki. Po novejših grobih ocenah šteje celotna svetovna populacija med 700 milijoni in milijardo psov, s čimer so najštevilčnejši plenilci na Zemlji.

Osnovna telesna zgradba izhaja iz njihovih divjih volčjih prednikov. So plenilci in mrhovinarji, ki imajo močno mišičje, zraščene kosti v zapestju, srčnožilni sistem, ki je v osnovi prilagojen tako za eksplozivno aktivnost kot za vzdržljivost, ter zobovje za grabljenje in trganje.

Od najmanjšega do največjega

Psi so izjemno raznoliki po telesni velikosti, konstituciji, odlakanosti in drugih značilnostih. Skozi tisočletja so bili, predvsem pa zadnjih nekaj stoletij, selektivno križani in vzgajani za različna vedenja, fizične lastnosti in zmožnosti čutil. Rezultat je največja raznolikost telesne zgradbe znotraj iste vrste med živalmi sploh. Že razpon velikosti je izjemen: najmanjši znani pes je bil jorkširski terier, ki je kot odrasel dosegel manj kot 10 cm v dolžino ter tehtal zgolj 113 g. Na drugi strani so zelo velike pasme, kot so angleški mastifi, ki lahko presegajo 100 kg teže, najvišji znani pes pa je bil nemška doga Zeus z 1,2 m plečne višine.

Kljub temu da jih uvrščamo med zveri, so domači psi fiziološko vsejedi v večji meri kot mačke. Imajo daljše prebavilo in za razliko od mačk zaznavajo enostavne sladkorje, kakršni so v naravi prisotni v sadju. Različne skupine pasem imajo različne preference, kar verjetno odraža dolgo obdobje selekcije ob hrani, ki jo je preskrbel človek. Posledično imajo večjo sposobnost presnove škroba kot volkovi. Fiziološko gledano lahko psi velik del hranil pridobijo s hrano rastlinskega izvora in meso ni absolutna zahteva tako kot pri mačkah, tako da lahko brez težav jedo raznoliko hrano, vključno z žiti in zelenjavo.

Kolikor let je, je premalo

Psi imajo krajšo življenjsko dobo od ljudi. Čez palec je eno leto pasjega življenja enakovredno 10 do 12 človeških let v prvih dveh letih, potem pa 4 človeška leta za vsako nadaljnje. Dejanska življenjska doba je močno odvisna od telesne velikosti, zdravja in predispozicij, pri čemer manjše pasme praviloma živijo dlje od večjih. Gledano v celoti je srednja življenjska doba psov malo nad 10 let, razdeljeno po pasmah pa najbolj dolgožive pasme dočakajo več kot dvakrat tolikšno starost kot tiste najmanj dolgožive. Med slednje sodijo irski volčji hrt, bernski planšarski pes in buldog, ki običajno dočakajo manj kot 8 let, na drugi strani pa so pasme, kot sta šiperka in pritlikavi koder, ki običajno dočakajo 16 let ali celo več.

Voh, sluh, vid

V nosu imajo psi povprečno 125 do 220 milijonov receptorjev, kar je petindvajsetkrat toliko kot človek, nekatere pasme, ki so selekcionirane za oster voh, pa še bistveno več. Razpon frekvenc, ki jih lahko zazna pasje uho, je približno 40 do 60.000 Hz, torej lahko pes sliši mnogo višje frekvence od človeka. Pasji vid je prilagojen za učinkovitost pri lovu, zato psi izredno dobro zaznavajo premikajoče objekte, tudi na dolge razdalje. Psi zaznajo utripanje slike vsaj do frekvence 60 na sekundo, kar je več od človeka, je pa ostrina pasjega vida približno dvainpol krat slabša kot pri človeku.