To je zgodba brez imen – ker opisuje skupnost iz odmaknjenega konca Slovenije, ki je preživela apokalipso. To je zgodba iz kraja, ki so ga prizadele strahovite poplave, a nikoli ni prišel na prve strani medijev. To je zgodba brez fotografij – ko se dela, se pač ne slika. To je zgodba, ki je sprva nisem nameraval napisati – a jo moram. Zakaj? Zato, da ne pozabimo na Gornji Grad. To je moj dolg kraju in njegovim ljudem. V petek dopoldne je sijalo sonce. Cesta med Mozirjem in Ljubnim ob Savinji je bila polna prometa. Gasilska in intervencijska vozila, tovornjaki in vlečne službe, osebni avtomobili, celo en rekreativni kolesar … A ko pri Prodniku, malo pred Ljubnim, zavijete levo proti Gornjemu Gradu, kraju s 1.000 prebivalci pod Menino planino, se cesta naenkrat izprazni. Ob spustu s Florjana v Zadrečko dolino se odpre pogled na gradbišče. Tam bi moral kmalu stati nov most obvoznice, a so ga dva dni pred betoniranjem prelomile 500-letne vode Drete, ki izvira le nekaj kilometrov naprej.

Štab lokalne civilne zaščite je v kulturnem domu, tik zraven je picerija. »Od kod ste pa prišli?« me vpraša gospod, ko me vidi z lopato v rokah. »Iz Celja,« mu odgovorim. »Lepo. Kar pejte z mano.« Fasade hiš v Gornjem Gradu so rjave vsaj do oken v prvih nadstropjih. Tu je voda iz Drete, ki je v sončnih poletnih dneh spokojna rečica, vdirala čez balkone. V slabih 20 minutah je zabila most v središču kraja in se začela razlivati po ulicah. Hkrati je hiše na desnem bregu zalila še hudourniška voda, ki se je po cesti zlila s hribov.

»Preživela je Auschwitz. Tu so bili njeni spomini.«

»Ni naše,« mi odvrnejo pri eni od hiš, ko povem, da sem pod kupom naplavljenega blata odkopal zavoje steklene volne in keramične ploščice. Dreta je odnašala vse: avtomobile in vse drugo imetje. Ljudje so v teh peklenskih minutah reševali sebe in svoje. Neki gospe je iz hiše odneslo vse starine, ki jih je vestno zbirala vrsto let. Kdo ve, morda je kakšen predmet iz Gornjega Grada končal celo v Šmartnem, 18 kilometrov nižje ob Dreti. Tam je bil še v petek velikanski kup poplavljenega odpadnega materiala, ki je čakal na odvoz. V Gornjem Gradu je voda vdrla v več kot 100 hiš, od sveta pa odrezala pet kmetij. Zalila je gasilski dom. Z mosta nad Dreto se vidi hiša na levem bregu, ki ji je voda spodjedla škarpo. Na širšem območju kraja ni mostu, ki ne bi bil poškodovan. »Pred leti (verjetno leta 1990, op. a.) je bila voda v hišah do škornjev. Mislili smo, da več kot to ni možno,« mi povedo domačini.

V teh časih dobesedno vse pride prav. Materiale, ki jih je naplavilo, in smeti odlagamo na prikolico, ki ima še staro jugoslovansko registracijo z rdečo zvezdo. Le slabih 50 kilometrov iz Ljubljane ima tu življenje v teh dneh popolnoma drug smisel. Vsak gospodinjski aparat, ki je »preživel«, je zmaga, četudi gre za star štedilnik. Vsak prostor, ki ne smrdi več po starih ribah, je zmaga. Vsak pod, ki ga morda ne bo treba zamenjati, je zmaga. Vsak predmet, ki ga je mogoče rešiti po več dneh blatne kopeli, je zmaga. Vsak izgubljeni pes, ki najde pot domov, je zmaga. Vsako pivo, špricar ali »ta kratek« s sosedom ali z znancem, bratom v apokalipsi, je zmaga. Nekje se najde stara omara s predali, napolnjenimi z blatom. »To je od pokojne tašče, ki je preživela Auschwitz. Notri so njeni spomini,« ugotavlja starejši član družine, ki živi ob Dreti. Spomine je prekrilo blato. V posebnem predalu je razpelo z Jezusom, povsem prekrito z blatom. Vzame ga in skrbno očisti s cevjo. »V redu bo, on je itak vsemogočen.«

Ko s Primorske pride golaž

Če bog obstaja, res ne bi smel pozabiti na Gornji Grad. Le nekaj sto metrov stran je katedrala, po prostornini celo največja v Sloveniji. Več stoletij je bil kraj rezidenca ljubljanskih škofov, v bližnji vasi Nova Štifta je znana romarska pot. In po svojem sodnem dnevu se Gornji Grad res postavlja na noge. V tednu so domačini z zunanjo pomočjo opravili ogromno delo. Gasilci čistijo blato s cest in razlito vodo prečrpavajo v reko. »V grobem je poskrbljeno za vse. Imeli smo ogromno donatorjev hrane in vode. Elektrika in voda sta napeljani. Poskrbeli smo za tehnične stvari. Včeraj smo imeli na območju občine 200 prostovoljcev,« dan pozneje, v soboto, poudari župan Gornjega Grada Anton Špeh. Krajani s pomočjo prijateljev in sorodnikov čistijo in sušijo hiše. »Preživeli« kosi pohištva, povsem prepojenega z vodo, so na soncu, rešene stvari so v improviziranih skladiščih.

Zdaj je na vrsti blato na vrtovih in poljih. Čaka se na bagre in gradbeno mehanizacijo. Struga Drete, ki je pod glavni most naplavila ogromno količino novega proda, je še ni videla. »V kratkem bo, ne gre vse čez noč,« odvrne župan. Vsak dan se jé na bone v lokalnih gostilnah. V petek popoldne je ekipa iz Sežane v kulturni dom pripeljala golaž. Dobra novica se hitro razširi po kraju. Oskrba z ustekleničeno vodo in drugimi stvarmi deluje. Vsake toliko se čez kraj pelje policijsko vozilo. Vsak kraj, vsaka vas v Zgornji Savinjski dolini in na Koroškem ima v teh dneh vsaj eno ali več herojskih zgodb, ki ljudem v najtežjem obdobju njihovih življenj pomagajo držati moralo. Od rešenih ljudi iz hiš do telička, ki je preživel teden dni v zasutem hlevu. Ena takih v Gornjem Gradu je reševanje težkega kroničnega bolnika, ki so ga iz hiše na helikopter pomagali prepeljati v »kibli« bagerja.

Boli hrbet, boli duša

Toda ljudje so po šoku, neprespanih nočeh in sedmih dneh trdega dela vidno utrujeni. »Bolj v glavi kot telesno. Zdaj prihaja za nami.« Boli hrbet, bolijo roke. Boli srce, boli duša. Eni odkrito povedo, da ne (z)morejo več. »Bomo že jutri.« Pade celo ideja, da bi bili vsi v Gornjem Gradu en dan na nekakšnem kolektivnem dopustu. Kako pomagati človeku, ki je preživel – tole? Kaj mu sploh reči po tem, ko se je moral po boju za golo življenje še več dni prebijati do vsega, kar mu je ostalo? Po vodi in blatu, v smradu, ki gre skozi kožo. »Kaj še rabite?« poizkusim. Vedno znova je odgovor isti: »Zaenkrat nič.« Ki mu sledi še protivprašanje: »Res ne boste piva? Greste z nami jest?«

V teh hribovitih krajih je bilo življenje vedno težko. To povedo že krajevna imena. Del Gornjega Grada na levem bregu Drete se imenuje Tlaka. V teh krajih vam ljudje ne bodo kar tako rekli, da trpijo ali da so na robu obupa. A verjemite: pomoči pri čiščenju, odnašanju svinjarije, lopatanju, »šraufanju«, sestavljanju pohištva, beljenju, rezanju sten in drugih opravilih ne bo zavrnil nihče. Naj govori – delo. In s sabo prinesite orodje. Ker Gornji Grad, enako kot celotna Zgornja Savinjska dolina in Koroška, še vedno potrebuje pomoč. Za občino, ki pokriva 90 kvadratnih kilometrov območja z razpršeno poselitvijo, je takšna katastrofa logistična nočna mora. V četrtek so recimo iskali ljudi, ki bi jim pomagali popisovati škodo, izpolnjevati obrazce in delali druga birokratska opravila. Po dogovoru s celjskim županom Matijo Kovačem bodo prišli iz tamkajšnje mestne občine.

 Dobrodošli v Gornji Grad

Med ljudmi v Gornjem Gradu vlada tudi precej upravičen občutek, da so jih mediji ob takšni katastrofi dali na stranski tir. Zaznala ga je že kolegica z Večera Rozmari Petek, ena od novinarskih junakinj te katastrofe. Tu ni bilo kamer, od tod ni bilo reportaž. Morda tudi zato, ker je imel Gornji Grad, kot danes pravi župan, vendarle »srečo v nesreči«: »Geologi so potrdili, da so vse poplavljene hiše primerne za bivanje.« A iz nekaterih domačinov še vedno veje strah, da se bo na kraj (pre)hitro pozabilo. Celo za merila savinjske regije je Gornji Grad s poti. Zato: ko bo Gornji Grad spet zaživel, ga obiščite. Ustavite se v kateri od gostiln, privoščite si zgornjesavinjski želodec ali zgolj burger na Attemsovem trgu, obiščite etnološki muzej Štekl ali zeliščarno Babave, ki jo bosta Amanda in Maja – v to sem trdno prepričan – kmalu spet oživili. Pridite na izlet, čebelarski festival ali gasilsko veselico. Pridite v Logarsko dolino. Pridite v Solčavo, Luče, Ljubno, Nazarje, Mozirje, Letuš, Braslovče … Pridite v Črno, Mežico, Prevalje …

Če želite pomagati prizadetim krajem, jih obiščite tudi, ko bodo od te preklete poplave ostale le še temne črte sredi fasad.