Ta dva četrtka lahko po 12. uri glasujete tudi na Radiu Velenje.

Adrijana Ježovnik Andrejc, KPD Franc Schrainer Šentilj

Kulturno-prosvetnemu društvu Franc Schrainer, ki deluje v Šentilju, je dala predsednica Adrijana Ježovnik Andrejc nov zagon. »Delovanje našega društva, ki ima sicer dolgo tradicijo, je bilo v zadnjih letih precej v zatonu. Sestavili smo novo ekipo in letos smo zelo produktivni. V pol leta smo presegli letno »količino« dogodkov. Pripravili smo jih 26. Delamo lepe stvari za kraj in to nam kažejo tudi povratne informacije od krajanov. Veseli nas, da je udeležba krajanov odlična.«

Dela se je lotila z osebnim pristopom, ljudi pokliče po telefonu, jih osebno povabi na dogodek njena želja je, da povrne tisti nekdanji občutek ljudem, ko so nekomu, nekemu kraju pripadali.

»To je zapleten proces, a če se ga lotiš pravilno, imaš rezultate. Ob tem ne smemo zanemariti starejših. Ti imajo izkušnje in znanje, to je treba zadržati in povezati generacije.« Zato se je lotila obujanja tradicionalnih običajev.

Adrijana tudi poklicno dela za ljudi in z ljudmi. Je direktorica potovalne zadruge Potovalnik, zunanja sodelavka, sekretarka Turistične zveze Velenje, rada potuje – ko le ima čas. Delo v turizmu jo izpolnjuje enako kot kulturno področje. To svojo dejavnost jemlje tudi kot naložbo za prihodnost, da »se bodo tudi naši otroci nekoč imeli fajn. Te generacije imajo vsega dovolj, nimajo pa sreče,« sklene.

Andrej Cvernjak, Društvo Udarnik

Vodjo skupine Udarnik pri Mladinskem centru Velenje skorajda ni treba posebej predstavljati. Zanj in njegovo ekipo je solidarnost, pomoč ljudem nekaj samoumevnega.

»Velenje je naklonjeno solidarnosti, pomoči sočloveku že od nekdaj. Razumem, da s stiskami, ki jih je vedno več, ljudje gledajo nase, da bodo preživeli. Kar je prav. Empatija? Lahko je tudi tako, da nekdo vidi, da je drugemu potrebna pomoč, a ne ve, kako bi to naredil, kaj bi naredil. Zato skozi naše akcije in družabne medije promoviram možnost prostovoljskega dela.

Morda je logično, da ljudje, ki živijo v pomanjkanju, bolje razumejo druge, ki so v podobni situaciji, kaj je to stiska, in jim zato želijo pomagati. Saj pomoč ni vedno v denarju, lahko je pogovor, delovna akcija, nasvet. V ljudeh je treba zbuditi zaupanje, jim povedati, da njihova stiska ni sramota. Sodelujemo s CSD, z Društvom upokojencev in različnimi lokalnimi organizacijami, ki me usmerijo k pomoči potrebnim. Tudi sosedje so lahko dobri informatorji, zagotovo opazijo stisko, slabe življenjske razmere soseda. Svojo dejavnost predstavljamo na FB, po toliko letih nas pozna že veliko občanov in se lahko oni obrnejo na nas in povedo za stisko soseda.«

V juliju so Udarniki imeli tudi počitniško delo. »Imeli smo otroški tabor v Letnem kinu za več kot 100 otrok, sicer pa smo najbolj aktivni v pomoči starejšim brez svojcev. Opravili smo nekaj adaptacij stanovanj prek CSD. Nikoli nam ne zmanjka dela,« pravi Andrej.

Romana Sevčnikar, prostovoljka, Šoštanj

V Občini Šoštanj je vseprisotna: pri Karitasu, v MePZ Svoboda, cerkvenem pevskem zboru, pri oratorijih, je Šoštanjska meščanka, delala je v planinskih kočah, sodeluje pri duhovnih vajah v cerkvi …

Romana je po očetu, uspešnem obrtniku iz Lokovice, podedovala delovne navade, podjetniško žilico. Ker, kot pravi, razen privatnih delovnih obveznosti družinskih ni imela, si je lahko in si še vzame čas, da pride pomagat na različne akcije, ko jo kdo za to prosi. Prav zdaj je, kot že dolga leta, aktivna pri taboru otroškega pevskega zbora na sv. Križu, ki ga vodi Anka Jazbec. Njena ideja je bila oblikovanje skupine Šoštanjske meščanke, ki v oblekah iz nekih davnih dni popestrijo različne prireditve, ki pripovedujejo o zgodovini, v domači občini in bližnji okolici. »Preprosta ideja, da se nekaj dogaja. Ta teden smo na filmskih večerih v Šoštanju,« omeni.

Ko je še imela obrt in za dohodek niso bili najbolj rožnati časi, si je dodatni zaslužek našla z delom v planinskih kočah. Tako je bila ob koncih tedna dobrodošla pomoč pet let v koči na Klemenči jami, pet let v koči na Loki in šest let na koči na Grohatu. »Bila je sreča za vse: da sem lahko prišla takoj, ko so me potrebovali, da so me lahko »uporabili« in da sem tudi nekaj zaslužila,« je neumorna.

Ne gre le za to, da si zapolni čas, dneve, vse te dejavnosti, druženje in srečevanje z ljudmi ji daje tudi notranje zadovoljstvo. »Sama sem, ker nisem hodila v službo, tudi sodelavcev nimam, zato je vse to moj ventil, dopust. Druženje z ljudmi so zame antidepresivi, sprostitev, ni mi težko delati. Vse delam brezplačno, prostovoljno in to mi daje zadovoljstvo,« poudari.