Na 70. rojstni dan restavracije, ki je sprožila proces, ko se je tam in takrat začel razvijati turizem v Šaleški dolini, sta Knjižnica Velenje in društvo Revivas Škale organizirala v Letnem kinu spominsko slovesnost. Na ogled so bili panoji s fotografijami in članki iz časopisov, ki sta jih že za 50-letnico zbrala Silvo Grmovšek in Frenk Špiler iz Knjižnice Velenje, zdaj pa so jih obnovili, občani pa so bili povabljeni, da prinesejo svoje spominke. Nabrale so se razglednice, prospekti, fotografije iz osebnih albumov in pričevanja. Restavracije namreč že od 80. let prejšnjega stoletja ni več, tudi mini golfa, ki je obratoval kasneje ob njej, ne, a spomini mnogih ljudi na tiste cvetoče čase turizma ostajajo.
»Prvi odzivi na našo idejo za obeležitev dogodka pri ljudeh so bili v slogu: O, tam je bilo tako lepo, tam smo veliko plesali, tam smo se naučili plavati …,« je povedala članica društva Revivas Vera Pogačar, ki je dala idejo za dogodek in na prizorišču pripravila tudi spominsko knjigo, v katero so nato obiskovalci cel dan vpisovali svoje spomine. Največ spominov je na večernem dogodku delila Anica Oblak, ki je bila kot natakarica zaposlena pri Gostinskem podjetju Hotel Paka. V restavracijo Jezero je prišla leta 1962, ko je bila prenovljena in jo je prevzelo GP Hotel Paka pod vodstvom direktorja Mitje Lapa.
»Prva postava so bile krasne punce. Julka in Jožica iz Kočevja, za šankom je bila domačinka Šinkole, v strežbi smo bile vedno dobrovoljna in nasmejana Justika iz Šoštanja, Sonja Šafar, Marjana Avberšek in jaz. V kuhinji je bil prvi vodja Tajnik, zelo dober in znan kuhar, in znana kuharica iz Šoštanja Marija Kumer. Že takrat smo se s hrano oskrbovali lokalno. Od kmetov v Škalah in okolici smo odkupovali zelenjavo, mleko, jedilnik pa je bil vedno sestavljen sezonsko.« V začetku 60. let sta bila Velenje in omenjena restavracija pojem turistične destinacije za celo Jugoslavijo. Zato so bili med številnimi domačini in Slovenci tudi člani jugoslovanskih športnih reprezentanc, direktorji velikih podjetij ter domači in tuji državniki. Anica Oblak je stregla tudi Josipa Broza Tita in ženo Jovanko.
Največ spominov na tiste čase pa je v ljudeh pustila glasba oziroma plesi. Živa glasba je igrala vsak večer, razen ob ponedeljkih. Anica Oblak se spominja nastopajočih: Dobri znanci, Planšarji, Jože Šalej in Šaleški fantje, pa harmonikar Jože Pirečnik, kitarist Vučina, Zvone Grebenšek, ki je bil odličen saksofonist … »Niso igrali le polk in valčkov. To so bili časi svinga, džeza, tvista, čarlestona. To so ljudje znali plesati in tudi na ples so prihajali zelo urejeni. V modi so bile najlon srajce, kravate, puloverji na v izrez, dekleta v lepih oblekah, z najlon nogavicami s črto …, « je opisovala tako živo, kot bi gledali film.
Kot omenjeno, sta fotografski material že pred 20 leti prispevala Silvo Grmovšek in Frenk Špiler. Slednjemu je zbiranje tovrstnih spominkov hobi. »To je moj velik hobi. V prvi vrsti me zanima vse, kar je že 500 let pod zemljo, torej gradovi, stavbe, ki jih ni več. Tako sem prišel do Velenjskega gradu, ob tem pa videl tudi, kako hitro in drastično se je spreminjala podoba Šaleške doline. Nabralo se veliko razglednic Škalskega jezera in restavracije ob njej in tako je nastala tudi ta razstava.« Frenk Špiler ima tudi svoje spomine na restavracijo Jezero. Tukaj je »pod silo« sorodnikov doživel prvi ples s svojo sestrično, čez nekaj let sta skupaj odigrala igro mini golfa, in to brezplačno, ker je bil to zadnji dan delovanja igrišča.
Zanimivo je, da se na dogodku ob obletnici odprtja restavracije nihče ni spominjal natančne letnice, kdaj je prenehala delovati, kdaj je bila zaradi pogrezanja terena zaradi odkopavanja premoga tako poškodovana, da so jo razstavili, porušili. Ker je bila brunarica, je morda kakšno njeno bruno še vzidano kje v Šaleški dolini, zagotovo pa ena vrata vodijo v klet pri Kuzmanovih v Kavčah …
Okvir
