Na ta dan so bile povsod na Slovenskem v navadi procesije, ki so bile posebno slikovite v mestih od baroka dalje, v 19. stoletju pa je njihov nekdanji sijaj že počasi ugašal. Na štajerskem podeželju pa so še dolgo potem praznovali ta dan z blagoslovom cvetja, ki je v tem letnem času že vsepovsod bujno rastlo, fantje, zlasti pastirji pa so tudi ta dan, če tega niso počeli že v začetku maja, marsikje spet postavljali mlaje in slavoloke.
Eden najstarejših opisov takega (junijskega) mlaja sicer kaže, da so bili ti bolj kot verskemu prazniku namenjeni neporočenim in zato zaželenim dekletom; v enem najstarejših opisov s Koroškega v Slovenski Bčeli leta 1851 so telovski mlaj opisali takole; to je bila visoka skoraj do vrha omajana (olupljena) smreka, ovita in okrašena s cvetnimi venci, ki so jih mladci postavili pred hiše najbolj zaželenih deklet. Na vrh mlaja so pribili lesenega petelina, pod njim pa navzkriž dve sablji.
Marsikje so poleg tega velikega mlaja z značilnimi simboli plodnosti postavili še vrsto manjših ali pa nabirali šopke brezovih lipovih in drugih vej, ki so jim dodajali tudi ostanke vej velikega mlaja in jih dali blagoslavljati na telovski procesijah. Pri hiši so jih nato ohranili vse leto in iz njih pripravili križce, ki naj bi odvračali udare strele v strehe domačije ali naj bi križec v hlevskih vratih odvrnil nalezljive bolezni od živine, na polju pa pridelke v tem občutljivem času zavaroval pred točo …
Še bolj znane pa so bile tudi telovske procesije, ki so potekale po točno označenih poteh. Tudi hiše, mimo katerih je šla telovska procesija so dekleta vedno okrasila z brezovimi ali lipovimi vejami ter šopki ali venci travniških rož. Tam, kjer za branje začetkov vseh štirih evangelijev ni bilo primernih vaških kapelic ali znamenj, pa so postavili oltarčke v ute iz zelenja, ki so bile obrnjene proti vsem štirim stranem neba. Tudi te okrasne veje so po blagoslavljanju med procesijo prav tako lahko uporabili za obrambo pred točo in drugimi vremenskimi nevšečnosti, ki so prav v tem letnem času lahko najbolj ogrozili vsakoletni pridelek.
Telovskih procesij se otroci, ki so odraščali v času pred letom 1950, še kar dobro spominjajo. Malo pa je še šlo v pozabo staro izročilo iz Šaleške doline, ki je govorilo: »Telovo je tako velik praznik, da niti kače ne smejo biti na zemlji. Otroci zato ta dan ne smejo laziti po drevju«. Drugod po Sloveniji tovrstno izročilo ni nikjer zabeleženo.
Pa še to: telovo je še vedno veljal za tako velik praznik, da so marsikje tudi spekli šarkelj kot ob največjih praznikih, pa tudi sicer je veljalo, da na ta dan treba meso jesti saj »na ta dan še tič tiča sne, če drugače mesa ne dobi.« A mesa že kar nekaj časa ni bilo več pri vsaki hiši, junija se je marsikje že začenjalo pomanjkanje žita in zato tudi kruha. Kašče so se že praznile in stara vera je govorila, da če maja v skednju ni bilo še vsaj voza mrve in voza slame, je grozilo pomanjkanje tudi živini.
