Irena Joveva, slovenska evropska poslanka Svobode, se je te dni mudila v naši okolici. Izkoristili smo priložnost in z njo spregovorili o tem, kdo je, kaj počne in za kaj se zavzema v Evropskem parlamentu v okviru svoje politične skupine Renew Europe.
Nekateri vas poznajo še s televizijskih zaslonov kot novinarko izpred nekaj let, drugi zdaj iz političnega okolja kot evropsko poslanko. Kako bi Ireno Jovevo opisali nekomu, ki zanjo še ni slišal?
Odraščala sem v čisto običajni, skromni, a ljubeči delavski družini na Jesenicah, med ljudmi iz naše bivše skupne države, ki smo bili prav zares sosed sosedu, prijatelj prijatelju. Vseskozi živim moto EU: združeni v različnosti.
Zase brez težav rečem, da sem altruistka, izredno me boli nepravičnost in ne prenesem neuvidevnežev, ki mislijo, da so popili vso pamet tega sveta. Vsak dan znova se trudim biti dober zgled. V prvi vrsti hčerki, v drugi pa celotni javnosti, ker se zavedam, da je takšnih v politiki premalo. Vsakič, ko sovražno komentirajo moj spol, starost ali poreklo, si rečem, da to nikoli ne bo moj jezik.
Dan moram nujno začeti s kavo, najbolje pa funkcioniram pod pritiskom oziroma, z drugimi besedami, sem človek zadnjih minut.
Vsak večer se vprašam, ali bi bila moja pokojna mama ponosna name. Verjamem in čutim, da bi bila, ker ostajam zvesta sebi, volivkam, volivcem in vrednotam.
V življenju ste prebrodili že marsikatero prepreko, zdaj pa živite družinsko življenje s še ne dvoletno hčerko in partnerjem ter kariero, ki najbrž ne pozna spanca. Kako usklajujete vse skupaj? Kakšen je vaš dan, teden, mesec?
Ne bom rekla, da je enostavno, ker ni, toda to je poznano vsem staršem. Preprosto sem ugotovila, da manj ko kompliciram, bolje je. Na koncu se vedno vse izide – razen spanca, to pa drži (smeh). To so vse sladke skrbi. Odkar imam hčerko, imam v resnici samo še več volje in energije za svoje delo; tudi zato, ker vem, da vse, kar počnem, počnem tudi za njo. Za to, da bo ona živela v boljšem in ne še bolj norem svetu. Kot evropska poslanka tega sveta ne morem v popolnosti spremeniti, lahko ga pa pri nekaterih stvareh spreminjam vsaj malo, na bolje.
Težko opišem svoj tipičen delovni dan, ker tipičnosti v tej službi preprosto ni. Če poskusim vsaj okvirno povzeti svoj mesec: en teden imamo namenjen delom v odborih v Bruslju, en teden je za plenarna zasedanja, ki se odvijajo v Strasbourgu, potem je še en teden za sestanke skupine Renew Europe ter še eden za recimo kakšne delovne misije ali terene v matični državi.
V Bruselj oziroma Strasbourg grem vsak teden, običajno za tri dni, preostale dneve delam v Sloveniji, v pisarni, še raje pa izven nje, ko sem med ljudmi.
Ste med najbolj aktivnimi poslankami in poslanci v Evropskem parlamentu. Ste članica v kar nekaj odborih. Nam lahko zaupate več o tem, o svojih prioritetah?
Moj primarni odbor je odbor za kulturo in izobraževanje, kjer je v tem trenutku v mojem fokusu Evropski akt o svobodi medijev, precej pozornosti pa posvečam tudi kakovostnemu izobraževanju in vseživljenjskemu učenju ter prostovoljstvu.
Polnopravna članica sem medtem tudi v odboru za zaposlovanje in socialne zadeve, v okviru katerega se borim predvsem za enaka plačila za enako delo, ta hip pa se najbolj ukvarjam s prepovedjo neplačanih pripravništev na evropski ravni.
Sem še namestnica v odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane, kjer seveda prioritetno izpostavljam točno to, kar je tudi v imenu tega odbora. Sedim tudi v posebnem odboru o pridobljenih izkušnjah iz pandemije, nedavno sem postala še podpredsednica pododbora za javno zdravje. Tu sem si za prioriteto – poleg seveda javnega zdravja kot takega oziroma enakopravne dostopnosti do njega – postavila predvsem področje duševnega zdravja, ker se mi zdi, da je ta tema vedno bolj pereča, a se o njej še vedno premalo ne le govori, ampak tudi ukvarja z njo na politični oziroma tudi zakonodajni ravni.
... Več v aktualni številki Našega časa.
