Ogenj, ki je človeka spremljal od začetka, mu svetil in ga grel, je veljal za njegovega velikega dobrotnika, hkrati pa tudi za najhujšega sovražnika, saj so v ognju lahko izginila tako skromna naselja kot velika mesta.
V preteklosti je bil človek šibak, tako rekoč golorok, saj mu ogenj zaradi vročine ni pustil blizu. Vse to je ljudi privedlo k resnemu razmišljanju o boljši obrambi pred ognjem. Karel Veliki je leta 803 izdal odredbo o Nočnih stražah, Požarni redi, ki so natančno določali delo, ki so ga morali ljudje opravljati ob izbruhu ognja, pa so se razširili nekoliko kasneje.
Prvi požarni brambovci na Slovenskem
Ustanovitev prvih društev je omogočilo šele tako imenovano ustavno obdobje, ko sta leta 1860 izšla cesarjev manifest in diploma o ureditvi notranjih državnopravnih odnosov monarhije. Naslednje leto je bil razglašen še februarski patent, ki je uredil volilni sistem ter omogočil politično in kulturno delovanje.
Leta 1867 je po vojnah s Prusijo in Italijo, ki ju je Avstrija izgubila, nastala dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Njen državni zbor je sprejel med drugim zakon o pravici združevanja (o društvih in političnih društvih), zakon o pravici zborovanja in zakon o splošnih pravicah državljanov. V takih družbenopolitičnih razmerah je nastajala tudi nova oblika “požarne brambe” in gasilske organizacije, v kateri so se zrcalile takratne razmere na Slovenskem. Prve požarne brambe na Kranjskem in Primorskem so bile pretežno slovenske, na Štajerskem in Koroškem pa nemške.
Prostovoljno gasilstvo se širi
Po ustanovitvi prvih gasilskih društev v Metliki, Ljubljani, na Ptuju in v Laškem se je ideja prostovoljnega gasilstva širila po vseh slovenskih deželah. Večina društev je nastala največkrat po večjih in manjših požarih, pri katerih so bili ljudje brez moči in nesreče niso mogli ne preprečiti niti omejiti. Uspešne akcije prvih požarnih obramb so spodbudile tudi druge, da so resno prijeli za delo, zbrali članstvo in sredstva za nakup orodja in opreme. Do leta 1881 je bilo na Slovenskem (brez Koroške) ustanovljenih 39 gasilskih društev, do leta 1914 pa več kot 380. Kljub zahtevi, da mora občina skrbeti za potrebno orodje in opremo, pa so bila društva slabo opremljena zlasti z brizgalnami in cevmi. Društvene kronike so polne podatkov, kako so člani zbirali denar za nakup orodja z raznimi zbiralnimi akcijami, veselicami, prireditvami in podporami ljudi, zlasti premožnejših, ki so tudi na zunaj kazali svojo naklonjenost do gasilcev s kumovanjem pri blagoslavljanju gasilskih brizgaln, društvenih praporov, gasilskih shramb in domov.
Gasilska društva, povezana v enotno organizacijo
Gasilska društva so se že kmalu po ustanovitvi povezovala v deželne zveze. V naših deželah je v času do 1. svetovne vojne delovalo 8 gasilskih zvez, po propadu Avstro-Ogrske in ustanovitvi Kraljevine SHS pa so nastale nove možnosti za uresničitev enotnega slovenskega gasilstva. 1. julija 1919 je bila v Ljubljani ustanovljena Jugoslovanska gasilska zveza Ljubljana (JGZ), ki je delovala vse do 2. svetovne vojne, ko je bila razpuščena. Po vojni je bila 2. oktobra 1949 ustanovljena Gasilska zveza LR Slovenije.
Prvo društvo v Šaleški dolini v Šoštanju
Prvo društvo v Šaleški dolini so ustanovili v Šoštanju 1879. leta. Sledila so društva v Velenju, Šmartnem ob Paki, Paški vasi in drugje. Ta društva so se med seboj povezovala in sodelovala v obliki zvez, katerih naloga je bila vzgoja gasilskih kadrov, društveno življenje ter krepitev slovenstva. Leta 1949 je bila ustanovljena Okrajna gasilska zveza Šoštanj ter v Ljubljani Republiška gasilska zveza. S spremembami v lokalnem življenju (ukinitev okrajev) se je zveza leta 1955 preimenovala v Občinsko gasilsko zvezo Šoštanj, po selitvi občinskega sedeža 1963 pa v Občinsko gasilsko zvezo Velenje.
Z osamosvojitvijo in novimi zakoni na področju lokalne samouprave in gasilstva pa nastanejo na območju občine Velenje tri nove občine, zato se tudi Občinska gasilska zveza preimenuje v Gasilsko zvezo Velenje. GZ Velenje se je na svojem občnem zboru 2008 preimenovala v GZ Šaleške doline. Danes Gasilska zveze Šaleške doline združuje 13 prostovoljnih gasilskih društev in eno prostovoljno industrijsko gasilsko društvo v treh občinah ter tesno sodeluje s Poklicno gasilsko enoto Gorenje.
V zvezo je včlanjeno okrog 3000 članov, od katerih je 800 operativnih gasilcev. Svojo znanje in pripravljenost so pokazali največkrat ob velikih nesrečah, kot so bile poplave 1954, požar v tovarni usnja Šoštanj 1966, poplave v letu 1990 in požar v Gorenju 2000 ter poplave septembra 2007 v vsej dolini. Poleg tega so organizirali tudi prvo državno tekmovanje gasilcev v samostojni Sloveniji in v letu 2012 jubilejno dvajseto.
Prostovoljstvo je srž gasilstva
Prostovoljni gasilci so organizirani kot prostovoljna gasilska društva (PGD) in prostovoljna industrijska gasilna društva (PIGD), ki so namenjena predvsem gašenju v tovarnah in drugih industrijskih objektih, kjer obstaja velika nevarnost požarov in drugih nesreč (npr. naftna industrija, kemijska industrija, itd). Prostovoljna gasilska društva se združujejo v gasilske zveze (na nivoju ene ali več občin), gasilske zveze pa v t. i. regijske svete.
V prostovoljnih društvih vzgajajo tudi mladino. Od 7 do 11 let so pionirji, od 11 do 16 let mladinci in od 16 do 18 let pripravniki. Po novem zakonu o gasilstvu lahko z dopolnjenim 16. letom starosti mladinci opravijo osnovni tečaj in tako postanejo gasilski pripravniki. Pripravniki lahko tudi sodelujejo v intervencijah, ampak le v spremstvu mentorja, ki mu ga določi njegova gasilska enota.
Veterani so člani, ki jih štejejo več kot 55 let (ženske) oz. 63 let (moški), ki ne opravljajo več operativnega dela, temveč izvajajo le še naloge na organitzacijskem, preventivnem in vzgojnem področju.
Izobraževanje gasilcev poteka na nivoju gasilskih društev (izobraževanje podmladka, osnovni tečaj za gasilca), gasilskih zvez in Gasilske zveze Slovenije. Osrednji center je Izobraževalni center za zaščito in reševanje (ICZR) na Igu, s podenotama v Pekrah in Sežani, v katerih se šolajo tako prostovoljni kot poklicni gasilci.
V 1300 prostovoljskih gasilskih društvih je okoli 165.000 prostovoljnih gasilcev, od tega je aktivnih okoli 60.000. Poklicnih gasilcev je okoli 860.
V Sloveniji je v primerjavi z drugimi deželami prostovoljno gasilstvo zelo razvito. Prostovoljna gasilska društva so na podeželju dostikrat hrbtenica družabnega življenja in sosedske pomoči.
