V domačem Kranju so mu ob jubileju pripravili razstavo. Povabili smo ga na pogovor.

V domačem kraju so se vam poklonili s posebno razstavo. Najbrž si niste predstavljali, da bodo v ta namen izpraznili hišo? Na njej je vse od originalnih plakatov, fotografij, bogate zbirke plošč do vaše slovite kitare …

Nisi navajen, da je to vse na enem kupu. Če samo pomisliš, da se je nekje nabiralo in je bilo treba pobirati iz mojih arhivov, ki niso tako urejeni. Hvala bogu je imela Mirjam (partnerka, op. a.) toliko živcev in se je s kustosinjama (Ano Beno in Tjašo Šoštarič) in oblikovalko (Tjašo Štempihar) uspela dogovarjati. Koncept je bilo treba narediti, en red, tega je bilo ogromno. Ko je Tjaša Štempihar, ne da bi jaz to vedel, naredila celo steno kopij vseh zgoščenk in plošč in so na eni steni izpostavljene, ob njih pa citati dveh pesmi z vsake plošče – tisto me je pa presunilo, ker sem stal pred samim seboj.

Gre za izjemen projekt, zato bi ga radi predstavili tudi v našem okolju.

Zelo, zato bi se rad zahvalil Dragu Martinšku in podpori Vlada Vrbiča. Ko smo se srečali, smo ugotovili, da imamo podobna stališča in koncept. Vse je še v povojih, ampak čez dober mesec bi to znalo viseti s stropa v knjižnici. Da bi se to zgodilo v Velenju, se mi zdi prestiž. Naletel sem na ljudi, ki so izgovoril čaroben stavek – vse se da. Kako rad to slišim. Če se bo dalo, bom vsaj enkrat na teden na razstavi. Za en mesec bom postal Velenjčan. Na voljo bom za pogovor, prišel bom s kitaro, kaj zaigral – to bo dogodek.

Za vami je še ena prelomnica, vstajenje 41 let stare vinilne LP plošče Ideje izpod odeje.

Takrat, pred 41 leti, sem bil v ustvarjalnem zagonu, za mano sta bili dve plošči. Leta 1981 je nato prišla Ideje izpod odeje, ki je Andreja Šifrerja v slovenskem prostoru popolnoma razkrila – na njej so pesmi Gorska roža, Lepa dekleta ljubijo barabe, Ko zvonovi zapojo, Vse manj je dobrih gostiln … Takrat se je vse popolnoma prelomilo in Šifrer je postal znan, del pohištva vsakega slovenskega doma.

Koga nagovarjata novi pesmi Kdo to prav’? in DNK od boga?

V svojih pesmih pišeš zgodbe, ki so neke vrste dnevnik. Točno vem, komu je skladba namenjena in zakaj, na koga sem mislil takrat in imam pred seboj pogled nazaj, na prehojeno pot. Ti dve pesmi sta obliko dobili julija, nastajali pa sta leta in leta ter se tudi spreminjali. V skladbi Kdo to prav’? v prvem sklopu nagovarjam svojo srčno izbranko in jo svarim pred seboj, v drugem pa vstopam na duhovno polje, spoznal sem namreč kup ljudi na svojem potovanju, ki so izgubili upanje, se vdali in predali, se zasvojili bodisi s substancami bodisi z odnosi. Naslavljam tiste, ki izgubljajo bitko s samim seboj. Vsak ima svoj pekel in iz tega pobegniti ven … Vse se da. Obup je lažnivec, nima prav. Moje sporočilo je, ne predajaj se obupu. Pred tabo je postavljeno samo toliko težko breme, kolikor ga lahko neseš. Če se dotaknem še DNK od boga. V Svetem pismu piše, da je bog naredil človeka po lastni podobi, se pravi z DNK-jem vred. Vsi imamo božji DNK, samo zavedati se ga moramo in to moramo uporabljati.

Katera glasba vas je na vaši poti zaznamovala?

Glasba, iz katere izhajam in je imela name največji vpliv, je angleška pop glasba iz šestdesetih z Beatlesi, s Stonesi, z Davidom Bowijem. In začetek sedemdesetih, glasba iz Kalifornije, od koder so prihajali drugačni zvoki. Prišli so poeti v glasbi in ljudje so naenkrat začeli poslušati, kaj jim imajo za povedati s kitaro, klavirjem. Sedemdeseta so ponudila mavrico stilov, v pretežnosti akustičnih s čudovitimi stili in mladi Šifrer je postal pivnik, samo pivnal in se čudil, zakaj jaz ne znam takole napisati. Takrat sem prvič ugotovil, kaj pomeni obrtništvo v pisanju, da moraš napisati toliko in toliko pesmi, ki niso dobre, da je potem en verz, ena kitica dobra in da je po štiridesetem komadu lahko en cel komad dober. Treba je izpiliti ne samo misli, temveč tudi to, kako to narediš. Ko se je to začelo dogajati, ko sem začutil, da je to tisto, kar hočem povedati, se je od nekje vzela priložnost, da sem lahko to tudi posnel.

Kdaj ste nazadnje kakšno stvar počeli prvič?

Prvič sem se dogovoril za razstavo v Velenju. Moj moto je Poskušaj stvari narediti prvič, ne beži pred neznanim. Dokler počneš stvari na novo, spoznavaš nove ljudi, ne greš po isti poti domov, poskušaš z novimi ritmi in novimi modeli skladb, toliko časa ostajaš mlad. Ker hodiš v prvi razred. Ko diplomiraš, si gotov, ker si rečeš, da je učenje za tabo – načelno ne bi smelo biti nikoli.