Tudi zato, ker je to leto posvečeno 100. obletnici rojstva njihovega rojaka, partizanskega pesnika in borca Karla Destovnika – Kajuha. To in še mnogo drugega zaznamuje Šoštanj v 111. letu od podelitve mestnih pravic. Prava priložnost za pogovor z županom Občine Šoštanj Darkom Menihom.
Kako v Šoštanju obeležujete Kajuhovo leto?
Na Kajuha smo ponosni in v tem letu želimo s pozornostjo, razstavami, branjem njegovih pesmi v Kajuhovem parku počastiti spomin nanj, ga predstaviti širši javnosti in zlasti mladim. Z Zavodom za kulturo smo angažirali šoštanjske ustanove in društva – kulturna, turistična, športna, šole, krajevne skupnosti, gasilce – k branju Kajuhovih pesmi. Tako sodelujejo vrtci in vse šole, otroci rišejo, učijo se Kajuhovih pesmi, pripravljajo igrane odlomke iz njegovega življenja in s tem sodelujejo na proslavah ob različnih priložnostih.
Veliko pozornost namenjamo tudi vsem pomnikom Kajuhovega življenja, pri Žlebniku in spomenikom v občini. Prenavljamo Kajuhov park, uredili bomo parkirišče, park razsvetlili, pomladili drevesa, obnovili ograjo ob Paki – torej bo zaživel nov. Izdali smo nekaj knjig. Odziv na vse je zelo dober. Klicali so nas tudi iz drugih slovenskih krajev, v katerih njihove šole nosijo ime Karla Destovnika – Kajuha. Tako je to bogato leto, 13. decembra, na Kajuhov rojstni dan, pa bo zaključna prireditev.
Aktualna tematika tega časa pa je prestrukturiranje Šaleške doline. Kako v Šoštanju gledate na razprave in načrte o tem?
Prestrukturiranje je v polnem teku. Povezujemo se z ekipo iz Zasavja in črpamo iz njihovih izkušenj – tako negativnih kot pozitivnih, ki jih imajo z zapiranjem premogovnika. Zanimajo nas seveda predvsem negativne. Kakor je videti, ta projekt ne gre po načrtih in gre počasi. Pojavljajo pa se novi pomisleki. V Nemčiji v zadnjem času odpirajo termoelektrarne na premog, v Ukrajini se je zgodila vojna, kar vse vpliva na dogajanje tudi v Šaleški dolini. Tako se evropski energetski sistem maje in išče nove poti.
Za prestrukturiranje premogovne regije ni ključna lokalna skupnost, ampak mora za to poskrbeti država. Na nekatere stvari ministrstvo za infrastrukturo že leta opozarjata tako Premogovnik Velenje kot TEŠ. Skrbi nas, kdo in s katerimi sredstvi bo poskrbel za sanacijo degradiranega območja in za vzdrževanje pregrade med jezeroma. V Šoštanju nas ta pregrada skrbi, kajti Velenjsko jezero je 7 metrov višje od Družmirskega, in preboj te pregrade bi poplavil Šoštanj.
Občina Šoštanj se trudi zagotoviti ustrezna zemljišča za nove gospodarske in druge poslovne objekte in subjekte. Na vzhodu območja nam ugreznine pobirajo zemljo, območje sanirajo, a je še neuporabno. Načrtujemo, da bi na teh območjih postavili sončno elektrarno, a postopki so dolgotrajni. Na zahodu imamo še nekaj zemljišč, ki pa so v privatni lasti. Tako nam veliko prostora za gradnjo poslovnih con in stanovanjskih naselij ne ostaja. Izdelujemo nov prostorski načrt, ki pa je vezan na za 18 mesecev podaljšano koncesijo Premogovnika Velenje. Odkopavanje se nadaljuje, ugreznine se širijo proti Gaberkam, širi se Družmirsko jezero. V šoštanjski občini imamo težave s poplavami in velik del rešitve vidimo v gradnji zadrževalnika v Ravnah.
Nekaj zemljišč imamo v Metlečah. Saniramo poplavna območja, na njih pa načrtujemo gradnjo nižjih stanovanjskih blokov. V mestu bomo, ob muzeju usnjarstva, zgradili manjši stanovanjski blok z igriščem, ki bo posebej vabljiv za mlade družine, in garažno hišo s 115 parkirišči. Na območju pod Vilo Široko načrtujemo gradnjo okoli 30 individualnih hiš.
Kdo so prebivalci Šoštanja?
Struktura prebivalcev je zanimiva. Imamo 10 odstotkov tujcev, 15 odstotkov je mlajših od 14 let, skoraj 20 odstotkov pa starejših od 65 let. Nekaj več kot polovica je moških. Pomembneje kot te številke pa je to, kakšni smo. Tu živijo dobri ljudje, vsaka dobrodelna akcija jih prizadene, odzovejo se in pomagajo, za kar jim čestitam. To so domačini, ki so pripadni svojemu kraju. So odprti do drugih, do obiskovalcev. Z drugimi občinami dobro sodelujemo.
Radi bi, tako kot verjetno v vseh občinah, da bi mladi ostajali tu, živeli in delali. Vem, da želijo v svet, v Šoštanju nimamo srednje šole, imamo pa uspešen vrtec in osnovno šolo. Pričakujem in jim polagam na srce, ko zapustijo našo osnovno šolo, da se po nadaljnjem šolanju vrnejo v Šoštanj. Pri njihovih potrebah jim bomo šli naproti.
