Mnogi pa ga poznajo tudi po njegovem taborniškem imenu Hugo. Kdo je torej Tomaž Hudomalj zasebno?

Ali pretiravam, če rečem, da vas večina ljudi pozna zaradi dveh stvari: taborništva in komentiranja športnih dogodkov?

»Mislim, da je to to. To sta dve stvari, ki sta me zaznamovali skozi življenje. Taborništvo je bilo od malega stvar, ki me je veliko naučila, dala in mi še daje veliko lepih stvari. Moje delo komentatorja se je zgodaj začelo in je tudi razmeroma hitro uspelo, ko sem se odločil, da si želim postati športni novinar oziroma komentator. Kot otrok sem oboževal šport: tenis sem treniral šest let, rokomet šest let, nekaj malega sem poskušal tudi z odbojko. A je bilo hitro jasno, da v športu ne bom ravno uspešen. Zdaj opravljam poklic, ki je pol hobi pol služba.«

Kaj vam je dalo taborništvo – poleg žene?

»Pri tabornikih sem res spoznal svojo ženo. Taborništvo nama še vedno ogromno pomeni; ravno letos greva po mnogih letih spet skupaj na taborjenje. Taborništvo mi je dalo res veliko: vsi moji najboljši prijatelji so bili ali so še taborniki, naučil sem se stvari, za katere morda ne bi pomislili, da se jih da naučiti tam, to je timskega dela, organizacije, tudi komunikacije, javnega nastopanja. Dali so mi svetlo točko v trenutkih, ko mi ni šlo najbolje. Naučil sem se torej veliko življenjskih stvari, ne samo to, da znam postaviti šotor v naravi. Pri tabornikih se, ko postaneš vodnik pri 15 letih, naučiš odgovornosti, ki je ostali otroci pri tej starosti nimajo. S taborniki smo potovali po svetu – bili smo v Skandinaviji, Angliji, na Švedskem. Ogromno spominov in lepih stvari.«

Kako pa ste začeli s komentiranjem športa?

»Pri tem sem imel nekaj sreče. Moja mami je delala na VTV, bil sem v osmem razredu osnovne šole, in takrat so potekala tekmovanja v šolski košarkarski ligi – krasen projekt. V tem projektu so pripravljali nekaj oddaj, jaz pa sem se priključil kot poročevalec za VTV. Iz tega se je razvilo delo na VTV, delal sem prispevke, pričel voditi športni torek, komentiral kakšno tekmo … Interes sem pokazal, vse drugo pa so bila naključja, sreča.
Morda je bilo tudi naključje, da so na dopisništvu TV Slovenija v Slovenj Gradcu potrebovali novinarja, ki bi pokrival šport, kar sem postal, potem pa sem se prijavil na avdicijo v nagradni igri za komentiranje lige prvakov. Igor Bergant, takrat še športni komentator, in Ivo Milovanović, legenda športnega komentiranja, sta mi ponudila resno sodelovanje, in septembra 2003 sem začel delati na TV SLO. Vse ostalo je zgodovina.«

Gledalci komentatorje slišimo, tudi vidimo na televiziji in tako vidimo njihovo delo. A to je le del, kaj vse pa se skriva za vsakim nastopom?

»Za vsak prenos si je treba pripraviti podatke, vedeti, kaj športnice in športniki počnejo, vedeti rezultate, poznati ozadja. Je pa velika razlika med včasih in danes. Danes z nekaj kliki dobiš vse podatke, ki jih želiš in potrebuješ. Pred tridesetimi leti so si morali iz časopisov izrezovati podatke, statistike, tabele …
Na drugi strani pa to, kar jaz kliknem in najdem na spletu, lahko najde kdorkoli. Če naredim napako, lahko to marsikdo opazi in na to tudi opozori.
Ko je prenos, na primer, dve uri govorim, a za ti dve uri se moram 8, 10 ur pripravljati. Včasih sem mislil, da moram vse to, kar sem si pripravil, tudi povedati. Še zdaj kdo pravi, da preveč govorim, a sem v resnici že zmanjšal količino povedanega.«

Kaj je najlepši del vašega dela?

»Najprej – vsak dan grem zelo rad v službo. Najlepša stvar je, ko lahko poročam o uspehih slovenskih športnikov. Včasih mi je težko priznati, da šport ni tako življenjsko pomembna stvar kot kaj drugega, o čemer poročajo novinarji. Je pa bil posebno v času, ki smo ga doživljali pretekli dve leti, stvar, ki lahko ljudi poveže, daje upanje, veselje. Ko je Tina Maze zmagovala, ko je postala Janja Garnbret olimpijska prvakinja, ko so košarkarji v polfinalu olimpijskih iger, se vsi o tem pogovarjajo in vsaj za dan, dva pozabijo na skrbi. Če lahko jaz z zgodbami iz ozadja ljudem to približam, je to dober občutek.«

Celoten pogovor najdete v prilogi Poletje v Šaleški dolini, ki je izšla 23. junija ob Našem času št. 25/22.