»Naše delo sodi k izrazito preventivni dejavnosti v javnem interesu,« pravi predsednik Sekcije dimnikarjev pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije Simon Dovrtel in nadaljuje: »Sistem je dober, evropsko primerljiv, možne pa so precejšnje izboljšave predvsem pri operativnem delu, kar kažejo tudi rezultati anket.«

Ne gre samo za čiščenje naprav

Dovrtel je povedal, da je v Sloveniji blizu 194 dimnikarskih območij, koncesijo, ki jo podeljuje država za 8 let, pa ima 61 dimnikarskih podjetij. Poleg pomanjkanja strokovnega mladega kadra se v praksi srečujejo najpogosteje s težavami zaradi nerednega odpravljanja pomanjkljivosti na napravah. Sogovornik meni, da še vedno preveč nepooblaščenih oseb izvaja obnove in vgradnje dimovodnih in kurilnih naprav. Ker ljudje ugotovljenih nepravilnosti ne odpravljajo sproti, se povečujejo finančne obremenitve. Predpisi obstajajo tudi glede čiščenja teh naprav. »Te lahko uporabniki sicer sproti očistijo sami, predpisano pa je minimalno število čiščenj, ki jih mora opraviti dimnikarska služba. Prav tako uporabniki ne morejo opraviti ostalih storitev za njihovo varno, učinkovito in okolju prijazno obratovanje, kot so nadzorne meritve emisij dimnih plinov, letni pregledi in pregledi po vgradnji ali rekonstrukciji naprav. Prepričan sem, da bi marsikdo imel precej manj težav, če bi se pri vgradnji, menjavi – prenovi peči, dimnika ali celotnega ogrevalnega sistema, pri energetski sanaciji stavbe posvetoval z dimnikarsko službo.«

Ker gre za obvezno javno gospodarsko službo, je temu primerna tudi cena. Določa jo država, pojasnjuje Dovrtel in je v primerjavi z državami, kjer so storitve proste, nižja.

So dolžni poklicati dimnikarsko službo občani ali obratno? Pri obeh je mera dolžnosti in odgovornosti enaka, odgovarja sogovornik in dodaja, da je izvajalec dolžan storitev najaviti teden dni pred obiskom, uporabnik pa ima možnost dogovora glede termina zanjo. Za 14 dni ga lahko »premika«, ne pa več kot dvakrat. »Dimnikarska služba mora na dimnikarskem območju, za katerega ima koncesijo, opraviti delokrog storitev v enem letu, zato običajno sama poskrbi za obvestila uporabnikom.«

Čiščenje glede na vrsto goriva

Pogostost in obseg izvajanja dimnikarskih storitev sta odvisna od vrste goriva. Pri klasičnem kurjenju je treba očistiti kurilne in dimovodne naprave štirikrat v kurilni sezoni, pri bio masi, kjer izgube ne presegajo 20 odstotkov, dvakrat, naprave na tekoča ali plinasta goriva pa enkrat v kurilni sezoni. Vse naprave je treba enkrat na leto pregledati, na kurilnih napravah na tekoče gorivo in plin pa enkrat na leto izmeriti emisije dimnih plinov. »Do 1. januarja 2017 bo treba vgraditi javljalnike ogljikovega monoksida, ki v skrajnem primeru kot dodatni varnostni ukrep lahko opozorijo na izhajanje nevarnih plinov iz kurilne naprave ali dimnika v prostor.«

Na razmišljanja, da v občinah Velenje in Šoštanj, kjer se večina gospodinjstev ogreva s sistemom daljinskega ogrevanja, prisotnost dimnikarske službe ni potrebna, pa Dovrtel pravi: »Je, ker je treba zaradi požarne varnosti in higiene enkrat na leto pregledati in očistiti prezračevalne naprave. Vse več se jih vrača na ogrevanje na trdna goriva, nekateri imajo rezervne dimovodne naprave, vgrajene kamine. Ne glede na uporabo slednjih, jih je potrebno pregledati. Obstaja pa možnost dogovora med izvajalcem dimnikarskih storitev in uporabnikom,« je še povedal Simon Dovrtel. Naj še zapišemo, da je sekcija dimnikarjev pri omenjeni zbornici skupaj s Slovenskim zavarovalnim združenjem izdala zloženko s koristnimi informacijami. Dostopne so na spletnih straneh občin, sekcije dimnikarjev ter dimnikarskih podjetij, v tiskani obliki pa je na voljo tudi pri dimnikarjih.