Velenje, 11. februarja ‒ V Knjižnici se je znova razlegel tisti poseben šum tišine – tiste tišine, ki nastane, ko ljudje pozorno poslušajo. Brez zaslonov, brez projekcij, brez posebnih učinkov. Le beseda, glas in domišljija. V sodelovanju z mariborsko knjižnico so pripravili že 14. pravljični večer za odrasle, ki vsako leto dokazuje, da pravljice niso le za otroke. Štirje pripovedovalci z različnih koncev Slovenije so s seboj prinesli vsak svojo zgodbo, narečje, melodijo govora in delček domačega sveta. Večer sta s plesom uokvirili tudi uvodna in zaključna točka Plesnega studia N s koreografijo Nine Mavec Krenker, ki sta dodali še vizualno poetičnost.

Beseda, ki ustvari lastne slike

Kot pojasnjuje Metka Pivk Srdič, višja bibliotekarka in pomočnica direktorja za program iz Knjižnice Velenje, ima dogodek lepo tradicijo: »Danes je že 14. večer pri nas, sicer pa mariborska knjižnica organizira že 17. sezono. Najprej smo bili le gostitelji, zdaj pa imamo tudi svojo pripovedovalko.« Ideja se je rodila pri mariborskih kolegih, nato pa se razširila po vsej Sloveniji. »Pripovedovanje ne ponuja slik – vsak si jih ustvari sam. In prav to je najlepše. Zdi se mi, da se ljudje vedno bolj vračamo k poslušanju. Ne nujno h knjigam, ampak k živemu glasu.« Vsak pripovedovalec si zgodbo izbere sam. Tako je Mateja Hržić iz Knjižnice Franca Ksaverja Meška Ormož posegla po temi, ki je večna – po ljubezni. »Zgodba te mora poklicati. Ljubezen je tista, ki vse drži pokonci, zato se mi zdi pravšnja tudi za odrasle.« Svojo pripoved je obogatila še s petjem. »V zgodbi deklica zapoje, zato sem se odločila, da zapojem tudi jaz. Zakaj pa ne,« doda z nasmehom.

Narečje kot spomin na dom

Posebno barvo večeru dajejo tudi narečja. Silva Kos iz Knjižnice Antona Tomaža Linharta Radovljica je občinstvo popeljala na Gorenjsko. »Zdelo se mi je, da moram narediti nekaj drugačnega. Narečje nosi zgodbe naših ljudi, pogumnih žensk, domačih krajev. V njem je nekaj zelo pristnega.« Prav dialekti, poudarja tudi Pivk Srdič, bogatijo takšne večere: »To je bogastvo našega jezika. Vsaka pokrajina prinese nekaj svojega.«

Pravljice niso le za najmlajše

Čeprav pogosto menimo, da pravljice sodijo le v otroške sobe, večer v knjižnici dokazuje nasprotno. Odrasli poslušajo z enako – ali še večjo – zbranostjo. 
»Starši pogosto poslušajo še bolj kot otroci,« se nasmehne Kos. »Pravljice so za vse generacije. Vsaka nosi zrno resnice za vsakogar.« In prav to je bistvo pravljičnih večerov – da si za trenutek dovolimo ustaviti korak, prisluhniti in spet verjeti v moč besede. Ko se luči počasi ugasnejo in zadnja zgodba utihne, ostane občutek topline. Kot bi nas nekdo spomnil, da domišljija ne pozna starosti – in da v vsakem odraslem še vedno živi otrok, ki rad posluša zgodbe.