Velenje, 6. februarja – V Knjižnici Velenje je potekal literarni večer s pisateljem Tonetom Partljičem, ki je predstavil svoj najnovejši roman Voranc. Pogovor je vodil direktor knjižnice Drago Martinšek. Obsežno delo, prvi del je dolg skoraj sedemsto strani, prinaša literarno in raziskovalno poglobljen portret Prežihovega Voranca – ne le kot zgodovinske osebnosti, temveč predvsem kot človeka.
Roman se začne nepričakovano – s pogrebom
Avtor je pojasnil, da odločitev ni bila naključna. Spomin na pripoved Vorančeve vdove, ki jo je spoznal kot mlad učitelj, je v njem pustil močan pečat. Opisala mu je množice ljudi, sirene tovarn in zvonove, ki so ob njegovi smrti napolnili dolino, ter občutek, »kot da bo konec sveta«. Prav ta prizor je postal izhodišče zgodbe – poklon človeku, ki je zaznamoval okolje in ljudi okoli sebe.
Leta raziskovanja in odgovornost do lika
Partljič je poudaril, da je roman nastajal ob obsežnem raziskovanju. Prebiral je zbrana dela, spremne študije, monografije in arhivsko gradivo. Kot je dejal, se je prvič pri pisanju počutil, kot da nosi posebno odgovornost: »Tokrat sem se prvič tako počutil, da moram vse iz sebe dati.« Pisanje je pogosto potekalo ponoči, v tišini, ko je lahko nemoteno delal. Vorančevo življenje, prepleteno z ilegalnim delovanjem, vojno izkušnjo in političnimi preizkušnjami, mu je odprlo številna vprašanja, na katera zgodovina še vedno nima vseh odgovorov.
Pisatelj mora imeti »tenko vest«
Čeprav je bil Voranc politično dejaven in tesno povezan s komunističnim gibanjem, Partljiča ni zanimal le revolucionar. Iskal je predvsem človeka – njegove dvome, vest in notranje boje. Izpostavil je Vorančevo misel, da mora imeti pisatelj »tenko vest«, ter prav to razliko med politiko in literaturo postavil v ospredje. V drugem delu romana se zato še bolj posveča intimni plati – ženi Mici in družini, ki je dolgo živela v senci njegovega poslanstva. Po besedah Draga Martinška Partljič Voranca obravnava izjemno natančno in poglobljeno. Roman razkriva tudi manj znane plati pisateljevega življenja ter slika tudi podobe, ki jih bralci doslej niso poznali. Posebej izstopa prikaz življenja na Koroškem v začetku 20. stoletja, socialna občutljivost in močna vez z ljudmi, zaradi katere je bil Voranc med domačini izjemno spoštovan.
Pisatelj, ki ostaja aktualen, in zgodba, ki se nadaljuje
Partljič je ob koncu sklenil, da Voranc ni le zgodovinska figura, temveč avtor in človek, ki presega čas. Njegove zgodbe o socialni stiski, dostojanstvu in odgovornosti ostajajo žive tudi danes. Ob tem je razkril, da je drugi del romana že napisan. Če prvi del spremlja predvsem Vorančevo mladost, delo in politično ter ilegalno delovanje, se nadaljevanje bolj posveča njegovi osebni plati – ženi Mici, družini in ceni, ki sta jo za predanost ideji plačevala družina in dom. V ospredju bo tako še izraziteje človek, ne le zgodovinska osebnost. Roman Voranc tako ni le biografski zapis, temveč poklon literatu z vestjo – in obenem spomin, da velike zgodbe vedno rastejo iz življenj resničnih ljudi.
