Nina Mavec Krenker je v preteklih več kot treh desetletjih pomembno zaznamovala kulturni utrip Velenja. Ko govori o plesu, govori z mirnostjo nekoga, ki je svoje mesto pod soncem že našel. Gibanje zanjo ni le umetnost, temveč način razmišljanja in življenja. S plesnimi koraki je povezana od zgodnjega otroštva, prve je naredila ob mami Dragici. Že kot najstnica se je izobraževala doma in v tujini, nato študirala na plesni akademiji v belgijskem Bruggu. Po delu v Španiji se je vrnila domov in leta 1993 ustanovila Plesni studio N, kjer je vzgojila generacije plesalcev ter pomembno prispevala k razvoju sodobnega plesa. Na slovesnosti ob kulturnem prazniku je prejela laskavi naziv kulturne ustvarjalke leta 2025. Ob prvi jutranji kavi sva se pogovarjali o ustvarjalnosti, življenju v tujini, vrnitvi domov, mladih in pomenu kulture danes.

Ples vas spremlja že od majhnih nog. Ste plesno žilico podedovali po mami?

»Oh, absolutno, seveda. Če ne bi bilo mame, verjetno tudi mene ne bi bilo. Lahko rečem, da tudi sodobnega oziroma takrat izraznega plesa v Velenju verjetno ne bi bilo. Kot otrok sem začela s plesom že pri treh, štirih letih, predvsem zaradi mame. Rada sem hodila z njo na vse plesne urice. S kulturo sem pravzaprav ves čas živela. Kot vsak otrok sem se v osnovni šoli udejstvovala v različnih krožkih – recitacijskih, gledaliških, v pevskem zboru – in kultura je bila preprosto del mojega vsakdana.«

Kasneje vas je pot ponesla na študij v Belgijo, nato tudi na delo v Španijo.

»To je bila zelo pomembna in zanimiva izkušnja. Vedela sem, da želim s plesom nadaljevati, a v Sloveniji takrat takšnega študija ni bilo. Poleg tega so bili to zapleteni časi Jugoslavije, zato odhod v tujino ni bil preprost – veliko je bilo birokracije in tudi denarja ni bilo. Zato sem hvaležna velenjski skupnosti za štipendije Zveze kulturnih organizacij Šaleške doline, občine in države, ki so poskrbele za osnovne stroške bivanja. Tudi v Belgiji so imeli posluh za študente iz socialističnih držav in so mi znižali šolnino. Ob študiju sem morala delati – v strežbi, kot asistentka in tudi kot učiteljica – da sem se lahko preživljala in nadaljevala svojo plesno pot.«

Vas je bilo oditi tisoč kilometrov stran od doma kaj strah?

»Potovanje samo po sebi ni bilo posebej oteženo, saj smo iz Slovenije še vedno dokaj mirno prehajali meje. Je pa velik korak, ko kot mlad človek odideš več kot tisoč kilometrov od doma. Letov skoraj ni bilo, zato smo potovali z vlakom, tudi po dvajset ur. Ja, prisotni so bili strah, negotovost in vznemirjenje, hkrati pa radovednost in veselje ob odkrivanju novega. Sprva sem želela študirati v Rotterdamu, a ker je program trajal pet let, sem se odločila za Belgijo. Ko sem prišla v Brugge, sem se v mesto takoj zaljubila. Veliko mi je pomenilo tudi to, da tam nisem bila sama – imela sem znance in prijatelje, zato je bilo vse skupaj precej laže. Ko imaš ob sebi poznane ljudi, se tudi veliki koraki zdijo manj strašni.«

Zakaj ste se potem odločili za vrnitev domov? Vas ni mikalo, da bi ostali?

...

Celoten pogovor je v današnji številki Našega časa.