Velenje, 4. februarja ‒ Kultura je eden najširših in hkrati najpomembnejših pojmov človeške družbe. Pogosto jo povezujemo predvsem z umetnostjo – s književnostjo, gledališčem, glasbo, slikarstvom in plesom – a kultura sega veliko dlje. Zajema vse načine, kako ljudje razmišljamo, čutimo, ustvarjamo, se sporazumevamo in sobivamo. Je ogledalo časa, v katerem živimo, in hkrati most med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. V slovenskem prostoru ima poseben pomen, saj je bila skozi zgodovino ključna za ohranjanje narodne identitete. Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, ki ga praznujemo 8. februarja, nas vsako leto spomni na moč besede in umetnosti.
Kultura torej ni nekaj oddaljenega ali rezerviranega za izbrance. Je del našega vsakdana, naše identitete in naše odgovornosti. S tem, ko jo negujemo, razvijamo in spoštujemo, bogatimo ne le sebe, temveč tudi družbo kot celoto. S kulturo je več kot 60 let izjemno povezan Karl Čretnik, rojeni Šentjurčan, ki je leta 1963 postal član Mladinskega odra, kasneje Amaterskega gledališča Velenje, danes Kulturnega društva gledališče Velenje. Ko Karl, za prijatelje tudi Karli, govori o gledališču, govori o življenju. O odnosih, disciplini, poštenosti in ljudeh. Letos mineva 63 let, odkar je prvič stopil na oder, a gledališče še danes ostaja neločljiv del njegovega vsakdana.

Prvič zaigral v predstavi Deseti brat

Njegova pot se je torej začela avgusta leta 1963, ko je kot mladenič vstopil v kulturni dom in se pridružil gledališki skupini. Prva vloga v predstavi Deseti brat zanj ni bila naključje – gledališče je imel že doma. Njegova mama je bila namreč amaterska igralka in je prav v tej predstavi igrala Manico, zato so bili odrski teksti, vaje in ponovitve del njegovega otroštva. V več kot šestih desetletjih ustvarjanja je Čretnik odigral več kot 60 vlog in režiral približno 24 predstav. Sam se nikoli ni opredeljeval skozi številke, temveč skozi vsebino in doživljanje vlog. Posebej globoko se ga je dotaknila predstava Zadnje lune, ki jo opisuje kot eno najbolj osebnih igralskih izkušenj.
»To ni bila težka vloga – bila je osebna. Nekaj sem tam doživljal skupaj z likom,« pravi.

Od igranja k režiji: zanj ni bila ambicija, temveč logična posledica

Z režijo se je spoznal leta 1971 s predstavo Grozdna jagoda v soncu, v času, ko je bil tudi prvi predsednik novoustanovljenega amaterskega gledališkega društva. Režija zanj ni bila ambicija, temveč logična posledica odgovornosti in potrebe po celostnem razumevanju gledališča. Udeleževal se je strokovnih seminarjev in postopoma začutil, da želi ustvarjalno poseči tudi po vodenju predstav. Igranja in režije nikoli ni strogo ločeval. Oboje je jemal kot del istega procesa, odvisnega od teksta, ekipe in trenutka. V zadnjih letih se je zaradi slabšega sluha vse bolj posvečal monodramam in monokomedijam, ki jih pogosto sam tudi režira.
Gledališče ne dopušča polovičnosti
Razvoj gledališča spremlja z razumevanjem. Zaveda se, da ima vsaka doba svoj izraz in svoje poudarke, vendar ostaja zvest prepričanju, da je kakovosten tekst temelj vsake dobre predstave. »Gledališče ni zabava na pol. Če si zraven, moraš biti stoodstoten,« poudarja. Pri mlajših generacijah opaža drugačen odnos do ustvarjanja – več razpršenosti, več drugih obveznosti. Po njegovem mnenju gledališče ne dopušča polovičnosti, saj zahteva zbranost, disciplino in predanost. Tudi odnos družbe do kulture vidi kot nenehen boj za prostor, ne glede na čas. Razlike opaža predvsem v medosebnih odnosih, v katerih pogreša več neposrednega stika in pogovora.

Velenje z bogatim kulturnim utripom

Velenje po njegovem mnenju že desetletja ohranja bogat kulturni utrip. Dogajanja je veliko, včasih celo toliko, da mu je težko slediti. Gledališče ima v mestu posebno mesto in dolgo tradicijo, ki se uspešno povezuje tudi z drugimi kulturnimi dogodki in festivali. Gledališče pa je zanj pomembno tudi po čisto osebni plati. Prav na odru je spoznal svojo ženo, s katero sta skupaj ustvarjala v predstavi Srečni dnevi – naslov, ki se je, kot rad pove, prelil tudi v njuno skupno življenje. Gledališče mu je dalo vrednote, med katerimi na prvi mesti postavlja poštenost in razumevanje drugačnosti.

Najpomembnejši sodnik je vedno občinstvo

V svoji karieri je prejel številna priznanja, med njimi Kajuhovo in Napotnikovo nagrado ter Linhartovo zlato plaketo leta 2013. Nagrade razume kot potrditev dela, a poudarja, da je najpomembnejši sodnik vedno občinstvo.
Posebej ponosen je na repertoar gledališča, ki ga je soustvarjal in ki je vedno stremel h kakovostnim, zahtevnejšim besedilom. Med pomembnejšimi mejniki izpostavlja tudi uprizoritev Tramvaja Poželenje, ki je bila za amatersko gledališče velik dosežek.

Ustvarjalna energija, ki ne pojenja

Čretnik tudi danes ostaja izjemno aktiven. Dneve preživlja z družino, vnuki, ob športu, šahu in kuhanju, hkrati pa skrbi za ohranjanje gledališke dediščine. V času epidemije je digitaliziral obsežen arhiv fotografij, plakatov in dokumentov, ki predstavljajo dragocen del lokalnega kulturnega spomina. Še vedno sodeluje v dramskem krožku društva upokojencev in redno nastopa. V februarju in marcu bo monokomedija Mišo Frajer, Janko Hajer, ki jo je dramatiziral po besedilu Ferija Lainščka, doživela že 50. ponovitev – jubilej, ki je v amaterskem gledališču prava redkost. »To ni samo številka. To je dokaz, da predstava živi med ljudmi,« pravi. In prav to je morda najboljši povzetek njegove poti – gledališče, ki živi, in človek, ki z njim diha že več kot šest desetletij.