Po devetih letih so v občini Šmartno ob Paki na slavnostni seji ob občinskem prazniku novembra 2025 znova podelili najvišje občinsko priznanje – naziv častni občan. Za svoje življenjsko delo ga je prejel dr. Marjan Drev. Lani je dopolnil 70 let, že nekaj časa pa živi in ustvarja v Šentilju v Slovenskih goricah. V obrazložitvi zanj so predlagatelji med drugim navedli, da mu je bila predanost umetnosti in nadarjenosti zanjo položena v zibelko, zato ne preseneča njegov velik pečat v slovenskem likovnem prostoru. Njegova dela so prepoznana po izjemni tehnični dovršenosti, harmonični povezavi tradicije in sodobnosti ter občutju spoštovanja do človeka in prostora.
S subtilno obdelavo materialov – kamna, brona ali gline – daje telesu in duhu obliko, ki presega čas in prostor. Doslej je postavil že 10 javnih figuralnih spomenikov in sedem doprsnih kipov, svoje bogato znanje pa prenaša tudi na druge.
Najvišje občinsko priznanje podeljujejo v občini od leta 1996, doslej ga je prejelo osem uglednih občanov. Glede na to, da že kar nekaj časa živite drugje, je bilo to za vas presenečenje? Kaj, menite, je vplivalo na odločitev predlagateljev in nato tudi članov komisije?
»Predlagatelji so bili v času, ko sem doma v Slatinah modeliral kip škofa Slomška, še osnovnošolci. Šolarji so prihajali gledat, kako kip nastaja, za njih in za kraj je bilo to nekaj nenavadnega. Člane komisije pa so verjetno prepričali spomeniki, ki sem jih izdelal v zadnjih treh desetletjih, in moj interes za izobraževanje.«
Za dobitnike priznanj običajno pravijo, da je to nagrada za opravljeno delo, hkrati pa tudi obveza za nadaljnje delo. Kaj porečete vi?
»Oboje. O obvezi bi dejal, da živimo v času, ko so materializem, medijski blišč in pomp potisnili na stran vse, kar je duhovnega. Verjamem v trajne vrednote evropske umetnosti, pa ne samo likovne. Moralna obveza vseh nas, ki mislimo podobno, je, da se pogovarjamo in iščemo nove izrazne možnosti, da umetnost približamo ljudem.«
Gotovo se radi vračate v svoj kraj in spremljate njegov razvoj. Ste zadovoljni? Obstaja možnost, da se v njem nastanite za stalno?
»Kraj imam izjemno rad, domače pogosto obiskujem. Pogled na Goro Oljko, na travnike med gozdovi, kjer sem v mladosti sušil seno, ter rekama Pako in Savinjo, tam sem kot otrok lovil ribe – to je nostalgija. Kraj tudi zelo cenim zaradi močnega duha kulture. V mladosti sem se nalezel entuziazma ljudi, ki so se in se še ukvarjajo z gledališčem in mu podarjajo svoj čas, kar je bila močna popotnica za poklicno pot umetnika. Neomajna vera v lastni prav je v umetnosti ključna. Resnično upam, da načrtovana avtocesta, ki me zelo moti, kraja ne bo preveč degradirala.«
Vaš pečat in opus v slovenskem likovnem prostoru sta izjemna. Nadarjenost za kiparstvo ste pokazali že v otroštvu, umetnosti pravzaprav posvečate vse svoje življenje. Kaj je ključno za to? Izobraževanje, talent …?
»Talent sem pojmoval kot smelost, da je nekaj mogoče narediti, ne da bi se o tem s kom posvetoval. Mnogi mladi ljudje ravnajo podobno. Izobrazba je odločilna. Že zaradi omenjene erozije duha in odgovornosti do kulture ji posvečam vedno več časa.«
Katero od vaših neštetih del vam je najljubše in za katerega ste prejeli najboljše odzive javnosti ter stroke?
»Najlepšo delovno izkušnjo sem imel pri izdelavi kipa olimpionika Mira Cerarja. Delo sem si delil s kiparko Vlasto Zorko. Imela sva in še imava nadvse dragocene pogovore o klasičnem pojmovanju kiparstva nekoč in danes. Govorila sva o stari šoli kiparstva in instinktih, ki nas kiparje vodijo pri modeliranju.«
Za svoje umetniško ustvarjanje ste prejeli že kar nekaj priznanj. Katero vam je najdragocenejše?
»Priznanje kiparske stroke, ki sem ga prejel leta 2024, mi pomeni največ. Zelo rad se pogovarjam s kiparji z namenom, da si izmenjujemo poglede, se izobražujemo, čudimo novim oblikam lepega.«
Vam je ljubše izpopolnjevanje v teoriji v vlogi predavatelja in mentorja ali raje izdelujete umetniška dela?
»Ker ustvarjalni proces v marsičem poteka na ravni nezavednega, vedno čutim potrebo, da bi ga ozavestil in razumel. Govor in zapisana beseda sta stvar teorije. Tako preverjam svoje delovne zamisli, jih dam v kritično presojo in krog je zaključen do naslednjega ciklusa. Tako lahko napredujem.«
Vaš prosti čas, če ga seveda imate, prav tako bogati umetnost ali si lepšate jesen še s čim drugim?
»Časa mi vedno primanjkuje, dopustovanja si ne želim, moji delovni dnevi so precej nekonvencionalni. Na umetnost skušam gledati globlje, celostno, skozi naravo, podeželje. Veseli me, da vedno več mladih ljudi gleda podobno. Pa pri tem ne gre za neko romantiko, ampak za skoraj izgubljeno duhovno držo, ki se k sreči vrača. Ker sem vajen kmečkega dela in imam rad zemljo, sem si poleg poklica omislil kmetijo. Tako imam dovolj več kot potrebnega prostora za kiparski atelje in umeščanje kipov v naravo. Urejam si nekakšno Forma Vivo. Z vrtom in ovcami sem postal tudi prehransko samooskrben. Sem neke vrste alternativec s poglobljenim zavedanjem pomena narave.«
Je bilo leto 2025 za vas uspešno? Kaj v začetku leta 2026 sporočate občanom in občankam Občine Šmartno ob Paki?
»Preteklo leto je bilo zame čas učenja in priprav za projekte, ki jih bom izvajal v naslednjih letih. Za občane pa si želim, da bi še naprej vztrajali pri gledališki umetnosti. Kajti znano je, da se v tej formi kultiviranja žive besede duh skupnosti najbolje obnavlja že od starih Grkov naprej.«
