Na Velenjskem gradu so decembra postavili razstavo razglednic Maksima Gasparija, ki bo na ogled do konca marca letos. To edinstveno zbirko je leta 2023 pridobil Slovenski etnografski muzej (SEM), v desetletjih zbiranja pa jo je ustvaril poznavalec Gasparijevega dela in priznani zbiralec Marjan Marinšek (1941–2011), ki se je v svojem poklicnem delu v spomin najbolj zapisal kot vodja Kulturnega centra Ivana Napotnika Velenje in eden od organizatorjev Pikinega festivala. Marinšek je zbiral prva berila z vsega sveta (razstavljena so v Knjižnici Velenje), citre in šolsko opremo, navduševal pa se je tudi nad Gasparijevimi razglednicami. Ta njegova zbirka velja za eno najpopolnejših in najobsežnejših, vključuje izvirne avtografske razglednice, prvonatise in natise. Uživa velik ugled med strokovnjaki, poznavalci in zbiratelji, obsega pa 59 avtografskih in 406 natisnjenih razglednic. Na razstavi je na ogled le del tega materiala.

Gaspari je bil pop umetnik svojega časa

V decembru smo se o omenjeni razstavi pogovarjali z Blažem Verbičem, od februarja 2025 direktorjem SEM, kjer je bil od leta 2019 zaposlen kot kustos dokumentalist na oddelku za dokumentacijo. Pred tem je bil 14 let kustos v Muzeju Velenje na področju etnologije. V velenjskem muzeju je bil avtor številnih razstav in vodja projekta vzpostavitve Grilove domačije v ekomuzej. Sodeloval je tudi pri projektu novega Muzeja usnjarstva na Slovenskem v Šoštanju in pri postavitvi tamkajšnje stalne razstave.

Maksim Gaspari je živel 97 let, med letoma 1883 in 1980, in to v zelo burnem stoletju. Tako mu gradiva za ilustracijo ni manjkalo. Kaj vse je prikazano na razstavi njegovih razglednic?

»Gasparijevo ustvarjalno obdobje se začne v času oblikovanja slovenske identitete in s tem je zaznamovana vsa njegova ustvarjalna pot. Zelo pomembno je bilo njegovo začetno šolanje na Dunaju, kjer se je družil s člani društva Vesna, to so bili slovenski in hrvaški študentje umetnosti, kjer se je ‚okužil‘ z narodnim ozaveščanjem, in to ga je spremljalo celo življenje. Zelo pomembna so obdobja 1. svetovne vojne, čas med obema vojnama, formiranje države Slovencev, Hrvatov in Srbov, za tem Jugoslavije, 2. svetovna vojna ter povojni čas. Svoja pozna leta je Gaspari preživljal na svojem vikendu na Gorenjskem, kjer je našel motive za razglednice in slike.«

Kako pomembna je ta njegova zapuščina za slovenski narod, tudi glede na to, da je zajel toliko zgodovinskih obdobij?

»Gre za zelo pomembnega slikarja, predvsem pa sta njegova širina in največja vrednost v tem, da je bil, povedano v novoreku, pop umetnik – prodrl je v vse pore slovenskega naroda in v vsak dom: z aplikacijami, na krožnikih, razglednicah, posodah za piškote, koledarjih in s slikami. Znal je prilagoditi svoja dela, tako dragocena umetniška kot populistična, da bi njegova risba prišla do čim širšega kroga ljudi. Lep primer so božične in novoletne ter velikonočne voščilnice, ki so tudi danes zelo popularne.«

Je bil Maksim Gaspari v svojem času popularen, dopadljiv tudi trenutni politiki, oblasti, saj je bil na drugi strani blizu navadnim ljudem?

»Njegovo začetniško obdobje je bilo precej revolucionarno, tudi s poudarjanjem slovanskega, slovenskega naroda. Združevanje slovanskih narodov v jugoslovanski državi je bilo velikopotezno, drzno za tisti čas. Kasneje je bil bolj prilagojen in se ni postavljal nasproti režimu. Veliko njegovih motivov je religioznih. Ideje je črpal tudi iz religije, a je to počel, ker je izhajal iz slovenskega naroda. En njegov opus slik, risb in ilustracij – tudi na razglednicah – je slovenska Marija. Dejansko upodobi Marijo z Jezusom v slovenski noši. Na drugi strani je prišel nasproti, ko je bilo treba po drugi svetovni vojni vizualizirati še nepoznan lik dedka Mraza. Potegnil je motive, ki so mu bili blizu in za katere je ocenil, da bi lahko bili slovenski. Na slikah in razglednicah je upodobil dedka Mraza, ki se je s tem rodil in ostal tak, kot ga Slovenci poznamo še danes. Posebej dobro tega Gasparijevega dobrega moža poznamo v Velenju, ko je njegov lik desetletja poosebljal žal pokojni Drago Seme.«

Verjetno je za današnji čas vrednost Gasparijevih ilustracij tudi v prikazu, kako so nekoč ljudje živeli, kakšne običaje so negovali.

»Gaspari je sicer veliko črpal iz zgodovine, veliko stvari pa je interpretiral po svoje. Pri veliko podobah gre, poleg za upodobitev naroda, za idealistično upodabljanje življenja, za njegovo interpretacijo tega, kako naj bi živeli. Vsekakor pa je ta vidik za slovenski narod zelo pomemben, ker je Gaspari deloval v času, ko smo Slovenci morali pokazati, kdo smo, in to v umetnosti, glasbi, literaturi, šolstvu … Bil je soustvarjalec te, naše kulture.«

Vi ste 14 let svoje delovne dobe preživeli v Muzeju Velenje. Zagotovo ohranjate stike in sodelujete z nekdanjimi sodelavci.

»Redno ohranjam stike in tudi ta razstava je plod poznavanja dela Marjana Marinška, ki sem ga tudi osebno poznal. V Velenje sem se priselil in v njem ostal lep kos življenja. Kot kustos Muzeja Velenje sem se ukvarjal prav s temi temami. Zelo rad se vračam v Velenje, na Velenjski grad h kolegom, ki sem jih zapustil pred šestimi leti, a se ob vsakem novem srečanju zdi, da smo se razšli v petek in srečali znova v ponedeljek.

Gasparijevo razstavo smo skupaj z direktorico Muzeja Velenje Tanjo Verboten zasnovali tudi v spomin na Marjana Marinška.

"Zdelo se nam je vredno, da se ta zbirka z muzejskega vidika znova postavi na ogled. Bila je namreč že na ogled v času Marinškovega življenja, zdaj pa je opremljena z dodatnimi opisi in podrobneje datirana.«

So Gasparijeve razglednice še naprodaj?

»So. Reprodukcije so še pogosto naprodaj, še krožijo po domovih, le ljudje malo manj pišemo razglednice in voščilnice. Zelo veliko zanimanje zanje pa je med zamejci in leta 2027 je predvidena postavitev takšne razstave za slovenske izseljence v ZDA. Imamo že dogovor, da bomo v letu 2026 imeli predavanje o Gaspariju, leto kasneje pa se tja seli tudi razstava. Gaspari je med izseljenci še zelo živ. Če pogledamo njegove podobe iz časa 1. svetovne vojne, na njih zelo igra na noto, kako lepo je doma: »Vrnite se zdravi«, »Naj bo kmalu konec vojne«, »Srečno domov«. Malo manj je morda znano, da je veliko znanja o etnoloških predmetih ter šegah in navadah Maksim Gaspari dobil kot konzervator v Slovenskem etnološkem muzeju, kjer je delal do upokojitve. V teh letih se je srečeval tudi z etnografsko dediščino. Kar nekaj predmetov je prerisal, in te risbe imamo v našem arhivu.«