Velenje, 10.oktobra ‒ Ob mednarodnem dnevu brezdomcev je v Knjižnici Velenje potekala predstavitev knjige Podobe brezdomstva. Publikacija je plod sodelovanja Društva Hiša in Knjižnice Velenje, nastala pa je kot zbir življenjskih zgodb, strokovnih pogledov in osebnih pričevanj ljudi brez stalnega doma. Knjiga je eden od načinov, kako razbiti predsodke in spregovoriti o temi, ki je pogosto potisnjena na družbeni rob.
Predsednica Društva Hiša Brigita Šinigoj je ob dogodku poudarila, da je svetovni dan brezdomcev namenjen prav ozaveščanju: »Vsi bi bili veseli, če brezdomstva ne bi bilo. Ker pa obstaja, moramo o njem govoriti. Revščina in brezdomstvo hodita z roko v roki, a ju družba pogosto napačno pripisuje osebni krivdi posameznika. V resnici gre za kompleksen, strukturni problem sistema.« V Sloveniji so strokovnjaki pripravili nacionalno strategijo za preprečevanje brezdomstva, ki pa še vedno čaka na potrditev. »Evropske države so se zavezale k sprejetju strategij, a pri nas proces stoji. To je resen problem,« opozarja Šinigojeva.

Knjiga, ki prinaša glasove z roba

Knjiga Podobe brezdomstva združuje zgodbe uporabnikov programov, njihove izkušnje in anekdote, pa tudi poglede prostovoljcev, mladih, študentov ter strokovnjakov. »Gre za zbirko zgodb, ki smo jih zapisali skupaj z ljudmi brez doma – seveda z njihovim soglasjem. Brez njih knjiga ne bi imela prave vrednosti,« je povedala predsednica društva. Ob tem je izpostavila, da stigmo najbolj razbija osebni stik. »Ko ljudje pridejo k nam na dan odprtih vrat in spoznajo osebe brez doma, strah izgine. Žal pa še vedno obstaja izraz za strah pred revnimi in brezdomnimi – aporofobija. To je nekaj, kar moramo kot družba preseči.«

Hiša – pribežališče in skupnost

Društvo Hiša v Velenju deluje od leta 2017, programe za ljudi brez doma pa v mestu izvajajo že 15 let. V njihovem centru lahko sprejmejo do 12 oseb, mesečno pa s preventivnim programom Sopotnik pomagajo še okoli 40 posameznikom, ki jim grozi izguba stanovanja. Hiša je več kot zgolj pribežališče – je skupnost z jasnimi pravili in podporo, kjer ljudje v stiski najdejo začasno varnost in možnost novega začetka. Zaradi gradnje 3. razvojne osi društvo skupaj z Mestno občino Velenje išče nove prostore, ki bi omogočili boljše pogoje in več prostora, zlasti za ženske uporabnice.
»Pod isto streho sobiva veliko težkih zgodb. Naši uporabniki so junaki, saj zmorejo sobivati brez intime, si deliti sobe, sanitarije in pravila. Nekateri ostanejo le nekaj dni, drugi mesece, nekateri do konca življenja,« opisuje Šinigojeva.

Pot naprej

Mestna občina z društvom sodeluje pri iskanju novih prostorov, saj bo obstoječa stavba zaradi gradnje 3. razvojne osi porušena. »Verjamem, da bomo našli ustrezno rešitev, a v tem trenutku še težko govorim o podrobnostih,« pravi Šinigojeva. Kot največji izziv pa ostaja stigma: »Revščina in življenje brez doma nista sramota. Sramota je, da to ignoriramo in ljudi potiskamo na rob. Najmanj, kar lahko vsak stori, je, da človeka brez doma ne spregleda – da mu nameni prijazno besedo, pozornost, morda pogovor. To je tisto, kar šteje.«