Šoštanj, 3. oktobra – Na grajskem dvorišču Dvorca Gutenbuchel v Ravnah pri Šoštanju se je v začetku oktobra preteklost znova prepletla z ustvarjalnostjo sedanjosti. Dnevi evropske kulturne dediščine 2025 so letos potekali pod naslovom »Temelji spomina, gradniki prihodnosti: v dialogu s stavbno dediščino.« Obenem so obeležili 10. obletnico odprtja dvorca za javnost, ki se je prav tako zgodilo v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine.
Ob tej priložnosti so se na posestvu zbrali dijaki in študentje Srednje gradbene, geodetske in okoljevarstvene šole Ljubljana ter Višje strokovne šole Sežana. Znanje so združili s strokovnjaki s področja arhitekture, restavratorstva in dokumentiranja kulturne dediščine. Na delavnicah so obiskovalci lahko spremljali kleščenje kamna in brušenje površin.

Odkrili staro marmorno mizo, ki bo pod rokami mladih mojstrov znova zaživela

Posebno pozornost je letos pritegnila stara marmorna miza, ki so jo udeleženci dogodka po naključju odkrili na posestvu dvorca. Dolga leta je stala skrita pod rastjem in prstjo, dokler je niso mladi kamnoseki iz Ljubljane očistili, obnovili železno podnožje in zbrusili kamnito ploščo. »Verjetno gre za kos avstrijskega marmorja,« pravi arhitekt Matej Perčič, ki dodaja, da lepo simbolizira, kako se dediščina lahko znova prebudi, če ji namenimo pozornost in čas.

Kamnoseški poklic zahteva potrpežljivost in natančnost

»Predstavljamo kamnoseške izdelke – kako se kleše črke, kako se ravna ploskev na kamnu. Na posestvu smo odkrili tudi posebno mizo iz tega dvorca in jo zdaj predstavljamo kot primer kamnoseške dejavnosti v Sloveniji,« pojasni Bernard Kovač Bizjak s Srednje gradbene šole Ljubljana. Spomni, da je kamnoseštvo poklic, ki zahteva potrpežljivost in natančnost, zato se zanj odloča premalo mladih. »Najlepše pa je, ko vidiš, da bo tvoj izdelek obstal za vedno, ker je iz kamna,« pove z nasmehom.

Kulturna dediščina je nekaj lepega

Na delavnicah so sodelovali tudi študentje višje strokovne šole iz Sežane. Matic Juntes, ki študira oblikovanje kamna, poudarja pomen ravnotežja med umetniškim navdihom in tehničnim znanjem: »Če znaš delati tehnično, si lahko tudi bolj umetniško ustvarjalen. Če pa si samo ustvarjalen in ne poznaš tehničnih vidikov, si omejen.« Verjame, da je kulturna dediščina nekaj lepega, nekaj, kar je treba ohranjati, saj preveč ljudi pozablja, koliko znanja in truda je vloženega v stare mojstrovine. »To je lep poklic. Ni vsak dan samo delo v pisarni – tu nekaj ustvariš z lastnimi rokami.«

Dvorec Gutenbuchel primer arhitekturne poezije

Dogodek pa ni bil le predstavitev spretnosti, ampak tudi priložnost za razmislek o pomenu dediščine danes. Matej Perčič, arhitekt in predavatelj na višji šoli v Sežani, vidi v tovrstnih projektih več kot zgolj učno izkušnjo: »Nič, kar znamo, nismo sami pogruntali – vse izhaja iz nečesa, kar smo se naučili od svojih prednikov.« Dvorišče dvorca, obdano z grajskimi detajli in kamnitimi ograjami iz kraškega kamna, je po njegovih besedah prekrasen primer arhitekturne poezije, ki bi lahko bil zgled tudi sodobnim graditeljem. Ob tem opozarja, da današnja gradnja pogosto pozablja na materiale in znanja, ki jih imamo na dosegu roke: »Ko prideš v te kraje, vidiš gozd, a nobene lesene hiše. Premalo je zdrave pameti – in preveč betona.«

Svoj čar dogodku daje tudi okolje samo: park ob dvorcu Gutenbuchel, kjer med starimi lipami in grajskimi zidovi rasteta dve najstarejši magnoliji v Sloveniji. Njuni razkošni krošnji in stoletna moč simbolično dopolnjujejo sporočilo letošnjih Dnevov kulturne dediščine – da je lepota v trajanju, v spoštovanju in negovanju tistega, kar nas presega.
V štirih dneh so se v Gutenbuchelu stkale vezi med generacijami, med tradicijo in prihodnostjo. Mladi so s svojimi mentorji pokazali, da dediščina ni le spomin, temveč živa snov, ki jo je treba razumeti, obdelovati in negovati.