Velenje, 6. maja – Profesor, ravnatelj velenjske gimnazije, športnik, čarodej. Vse to je Bojan Glavač, »znameniti Velenjčan in krasen človek«, kot ga je označil direktor Knjižnice Velenje Drago Martinšek ob izdaji že tretje njegove knjige Velenjske zgodbe. »To knjigo smo izdali ob avtorjevem bližajočem se 95. rojstnem dnevu. Je darilo, ki mu ga podarja naša ustanova. Gre za zgodbe, ki so pomembno zaznamovale preteklost Velenja skozi gradnjo in razvoj mesta. Ker je odraščal in delal še v »starem« Velenju, ima veliko odličnih anekdot – v treh knjigah se jih je nabralo kar 140,« je povedal Martinšek, ki Glavača kot svojega gimnazijskega ravnatelja ocenjuje kot vsega spoštovanja vrednega človeka in pedagoga. »Mnogo generacij je šlo mimo njegovega budnega in skrbnega očesa in verjamem, da ima vsak od teh dijakov še danes prijeten spomin nanj.«

Pogovorni večer, ki se ga je udeležilo veliko Glavačevih sodelavcev, sosedov, prijateljev, nekdanjih dijakov oziroma Velenjčanov, ki ga poznajo iz kakšne druge osebne zgodbe, je vodil Vlado Vrbič. »Bojana Glavača poznam od leta 1973; bil je moj ravnatelj na Gimnaziji Velenje. Že kot dijak in profesor sva imela korekten odnos, sva se pa kasneje, ko sem delal v knjižnici in smo izdali njegovo prvo knjigo Pesmi iz klobuka, precej zbližala. Midva z Bojanom štejeva skupaj 165 let, od tega je njegovih 95 (smeh). To pomeni, da sva že oba v isti kategoriji, ko so zelo pomembni spomini. Zelo sem vesel, da se je v nekem obdobju – sicer dokaj pozno – odločil, da bo svoje spomine zapisal in posredoval zanamcem,« je povedal Vrbič in odgovoril tudi na vprašanje, ali bo knjiga več pomenila starejšim ali mlajšim. »Starejši počasi odhajajo, upam, da jo bodo tudi mlajši kdaj vzeli v roke.«

Zgodbe, ki jih je vredno zapisati

Bojan Glavač je v Velenje kot osemletni fant prišel leta 1938. Ker je bil oče železničar, šef postaje, so tam stanovali. To je bil center dogajanja in srečevanja ljudi. »Rad se spominjam dogodkov, velikih in majhnih, ugotavljam, da sem že dolgo na svetu, in nekatere stvari so se res zgodile že daleč nazaj,« je z nostalgijo povedal avtor, ki je bil 32 let pedagoški delavec – najprej učitelj na OŠ Mihe Pintarja Toleda, nato pa do upokojitve prvi ravnatelj velenjske gimnazije. Upokojen je že 35 let. In ko se je nekoč s svojimi številnimi prijatelji, med katerimi je bil tudi Velenjčan Matjaž Kmecl, pogovarjal o dogajanju v mestu, mu je Kmecl predlagal, da bi bilo vredno te zgodbe zapisati. Tako se je začelo …

»Pišem jih zvečer, zjutraj naredim čistopis. Dogajalo se je marsikaj, večinoma pa sem zapisal pozitivne dogodke, tudi smešne,« pravi Bojan Glavač.

Kot zapisano na začetku, ni bil le učitelj in zdaj pisec zgodb. Mnogi so se z njim merili na športnih terenih, saj je bil član AK Kladivar Celje, treniral odbojko, rokomet, košarko, namizni tenis, do poznih let pa tudi smučal in še najdlje igral tenis. »Šport mi je podaljšal življenje,« je natresel nasvet poslušalcem v knjižnici.

Vse generacije pa ga med drugim poznajo tudi kot čarodeja Boya – tudi najmlajši v vrtcih, kjer je izvedel več sto nastopov. »Čaram že 85 let, navdušil me je stric,« je povedal. Tudi v knjižnici je zanimiv, iskriv, nostalgičen in humoren večer zaključil s čarovnijami.