Starovaščan Andrej Grebenšek je v svoji knjigi Kje so vse vasi, Stara vas in Starovaščani preprosto, a dokumentirano predstavil zgodbo o vasi, ki je že izginila, vendar njen spomin še vedno živi v zgodbah in pripovedih nekdanjih vaščanov. V pogovoru z njim smo izvedeli, zakaj se je odločil napisati knjigo o Stari vasi in o ljudeh, ki so nekoč živeli v njej.

Zgodbe iz preteklosti in osebni spomini

»Že od otroških let sem ljubitelj zgodovine in etnologije. Še posebej me je zanimala preteklost Šaleške doline, Velenja in moje rojstne Stare vasi. Po upokojitvi sem začel obiskovati srečanja ljubiteljskih zgodovinarjev in etnologov, ki jih je vodil Damijan Kljajič. To me je spodbudilo k bolj sistematičnemu raziskovanju. Nastalo je obsežno gradivo, ki sem ga uredil, zapisal in ga zaokrožil v knjigo. Pri tem mi je občasno svetoval tudi velenjski zgodovinar dr. Jože Hudales. Knjigo je izdala Velenjska knjižna fundacija, uredil pa jo je Ivo Stropnik,« je uvodoma izpostavil avtor knjige, ki se je rodil in odraščal v Stari vasi, v eni najstarejših, nekoč pa eni najpomembnejših vaških skupnosti Šaleške doline.

»Močno jo je zaznamovala cerkvena gosposka škalske fare in gosposka gradu Velenje. Prve zapise o Stari vasi in njenih staroselcih najdemo že v 14. stoletju, njihovi potomci pa tod živijo še danes. Kleni rodovi in vaška skupnost so preživeli mnoge zgodovinske preizkušnje, od turških vpadov in raznih pandemij, pa vse do prve in druge svetovne vojne. Klonili pa so pred povojnim intenzivnim razvojem industrije in urbanizacije Velenja. Zaradi prisilnih odkupov njihove zemlje so ostali brez vsake možnosti za nadaljnje preživljanje s kmetovanjem«.

Pozitivni odzivi starovaških staroselcev

Pri raziskovanju zgodovine in vodenju pogovorov z nekdanjimi vaščani, ki so še vedno ohranjali spomine na to obdobje, pa se je avtor srečal z zelo pozitivnimi odzivi: »Veliko sem brskal po arhivih in zgodovinski literaturi, najraje pa sem se pogovarjal s še živečimi starovaškimi staroselci, ki so me na domovih nadvse prijazno sprejemali. To so moji znanci in prijatelji. Njihovi spomini, polni topline, so nas vračali v čas odraščanja, ko smo preživljali skromno, a lepo in brezskrbno življenje. Prosto smo se potepali po vasi in okoliških gozdovih brez pretiranega nadzora s strani staršev. Zaupali so nam in nas prepustili, da nas je kakšna slaba izkušnja okrepila.«

Preobrazba Stare vasi in gospodarske dejavnosti

Nekdaj kmetijsko področje Stare vasi se je skozi čas precej spremenilo. Andrej Grebenšek opisuje: »Danes na nekdanjo Staro vas spominjajo le še obnovljene domačije in par kmečkih objektov, ki nostalgično opominjajo na nekdanje mogočne kmetije. Starovaščani so bili lastniki obširnih in bogatih polj tam, kjer so danes Gorenje, industrijska cona Stara vas, Sončni park, stanovanjsko naselje enojčkov in še drugje. Skrbno so negovali svoje gozdove v Gradišču, Kavčah, Goricah in Kožlju. Imeli so tudi vinograde s kletmi na sončnih obronkih Kavč, Zabrda in Gradišča. Kmetje, ki so kar tekmovali, kdo ima v štali lepši par konjev, so do prihoda traktorjev in kamionov našli dodatni zaslužek tudi s furmanstvom.

Ob razvoju premogovnika sta se v času do druge svetovne vojne v Stari vasi močno razvila tudi obrt in gostinstvo. Skoraj ni bilo hiše, kjer ne bi bilo šivilje, krojača, lončarja, čevljarja, mizarja, kolarja … Pred drugo svetovno vojno in prva leta po njej je bila Stara vas pravi center kulturnega življenja. V kompleksu Rudarskega doma in stare kinodvorane so lahko  svojo ustvarjalnost pokazali gledališčniki, pevci, muzikantje, športniki, Sokoli in drugi.

Vse to se je že nekaj let po drugi svetovni vojni močno spremenilo. Obrtne delavnice so zaradi nenaklonjenosti oblasti usihale, kulturni utrip se je preselil v novo nastajajoč center Velenja, prelepa polja, ki so Starovaščanom nekoč dajala kruh, pa so pozidana z industrijskimi objekti in stanovanjskimi hišami priseljencev. Kmetije so skupaj s starejšo generacijo odmirale,« nazorno opisuje Andrej Grebenšek.

Pomen Stare vasi za današnje Velenje

Čeprav se je življenje v Stari vasi skozi desetletja drastično spremenilo, pa še vedno ostaja pomemben del zgodovine Velenja. »Zgodovina Stare vasi je pomembna, ker odraža razvoj širše Šaleške doline. Zgodba Stare vasi je zgodba o preživetju, vztrajnosti in tem, kako so ljudje skozi stoletja obvladovali izzive in gradili temelje za prihodnost.

Zgodovinski prelom se je zgodil po drugi svetovni vojni, ki ga je močno zaznamoval prihod Nestla Žganka v Velenje. Bil je izjemen vizionar in ga upravičeno naslavljamo z očetom sodobnega Velenja. Gradil je Velenje, mesto z visoko bivalno kulturo in mesto z vso potrebno izobraževalno, zdravstveno, socialno, trgovsko, kulturno in športno infrastrukturo. Je pa to pomembno vplivalo predvsem na skupnosti staroselcev, ki jim Žgank ni bil posebej naklonjen. Prisilni odkupi zemlje, uničevanje staroselske kulturne, predvsem stavbne dediščine in naravnega okolja so pustili trajne posledice,« poudarja avtor, ki se mu zdi pomembno, da so za Staro vas in Velenje predvsem prišleki pričeli pisati novo zgodovino v znamenju gesla iz velenjske himne: 'zdaj staro vse je proč!' Čas je že, da pričnemo pisati tudi o zamolčanem, oziroma manj opevanem delu zgodovine Šaleške doline.«

Razvoj kulturnega in prostovoljnega dela

Grebenšek v knjigi izpostavi tudi pomembno vlogo prostovoljnega dela pri gradnji Velenja. »Generacija naših staršev, ki je zgradila Velenje, je bila prav gotovo tista, ki je svoje delo opravljala z velikim zanosom. V tem obdobju so nastali številni objekti, podprti z udarniškim delom, ki je preraslo v množično gibanje vseh generacij. Ta generacija je tudi nadaljevala bogato predvojno tradicijo kulturnega in športnega življenja, kar je bilo odločilno za nadaljnji razvoj mesta,« poudarja Grebenšek.

Vrednote in tradicije

Nekaj najpomembnejših vrednot, ki so se prenašale iz generacije v generacijo, so bile predvsem navezanost na kmetijsko tradicijo, trdo delo in pomembnost družinskih vezi. »Vrednote večine Starovaščanov so bile predvsem domoljubje, družina, navezanost na zemljo, delo in vera. Po drugi svetovni vojni so nove oblasti pričele ponujati in vsiljevati nove, drugačne vrednote. V pogovorih z domačini je bilo zlasti na področju negovanja krščanskih vrednot in zgodovinskega izročila zaznati grenkobo, saj manifestiranje in zatekanje k veri in običajem povezanim z njo ni bilo želeno,« pravi Grebenšek.

Ekološki izzivi in prihodnost Velenja

Grebenšek izpostavi tudi ekološke izzive, ki so nastali zaradi intenzivnega industrijskega razvoja v Šaleški dolini. »Sprašujem se, zakaj ni bilo več pozornosti posvečene iskanju ravnovesja med industrijskim razvojem in okoljem. Če pogledamo nazaj, so bile odločitve neposredno po drugi svetovni vojni o tem, da se prične dvigovati blaginjo naroda na račun žrtvovanja okolja sprva lahke, kasneje pa vse težje. To je razumljivo,«  pojasnjuje avtor. Zaskrbljen je tudi zaradi sedanjega stanja, ko se mesto razvija, a hkrati ni bilo dovolj storjenega za ohranitev kmetijskih površin in trajnostnega razvoja. »Vpliven del naše, starejše generacije še vedno vztraja na nekaterih razvojnih modelih, ki temeljijo na pretiranem nadaljnjem izkoriščanju naravnih virov in uničevanju okolja. Prihajajočim mladim generacijam moramo prepustiti večji vpliv na kreiranje tako imenovanega 'pravičnega prehoda iz premoga v trajnostno prihodnost'. Končno gre predvsem za njihovo prihodnost!« razmišlja Grebenšek.