Nekaterim je »črno zlato« prineslo zaslužek, prihodnost in družino, zrasli so številni novi domovi in življenje v dolini je dobilo silovit zagon. Na drugi strani pa je premog mnogim vzel tisto najdražje, nekomu očeta, drugemu zdravje, številni pa so ob rasti premogovnika izgubili tudi svoj dom. Ogromne količine ujetega premoga globoko pod površjem so pomenile prevelik energetski zaklad, da bi ostal neizkoriščen zgolj zaradi posledic, ki jih bo na površju povzročilo njegovo izkopavanje. Prve domačije so na področju Škal izginile že pred drugo svetovno vojno, proces ugrezanja tal in izginjanja plodne zemlje ter domačij, pa se je po 2. svetovni vojni z modernizacijo premogovnika in izgradnjo velike termoelektrarne v Šoštanju še siloviteje razmahnil.
V naslednjih desetletjih so pod površje izginila stara poseljena naselja Škale, Družmirje, Preloge, Gaberke ter deloma Pesje in vzhodni rob mesta Šoštanj. Prebivalce teh ugrezajočih naselij so deloma preselili na kmetijska zemljišča zunaj prostora pridobivanja premoga, del, predvsem mlajših domačinov, pa se je preselil v mesto. Skupno je bilo iz vseh območij preseljenih preko 300 družin in uničenih preko 800 objektov. V to število so vključene tako stanovanjske zgradbe, kot tudi gospodarski ter drugi pomožni zidani in leseni objekti. Dolinsko dno Šaleške doline se je najbolj spreminjalo v 60., 70. in 80. letih 20. stoletja, proces preobrazbe pa se je nato do konca stoletja nekoliko upočasnil, a ostaja še vse do danes del šaleškega vsakdanjika.
Del tovrstnega, predvsem fotografskega gradiva, je v zadnjih letih intenzivno zbiral kustos Muzeja Velenje, muzejski svetnik Damijan Kljajič, in na to temo pripravil tudi več razstav. Da bi trajno vsaj deloma iztrgali pozabi delu Šaleške doline, ki je ni več, je Muzej Velenje v začetku letošnjega leta izdal publikacijo z naslovom »Potopljeni spomini«.
