O septembru

Že jutri pa vstopimo v september. Mednarodno ime septembra izvira seveda iz latinskega imena za sedmi mesec. Ni še tako daleč čas, ko so tudi župniki iz Šaleške doline v rojstne, poročne in mrliške knjige zapisovali ime septembra takole: »7bris«, pri čemer so sedmico seveda izgovarjali v latinščini – »septem«. Med slovenskimi imeni za ta prvi jesenski mesec pa se je najbolj uveljavilo ime »kimavec« in »sadnik«, v Prekmurju pa »mihalščak« (po godu sv. Mihaela), na hrvaškem in drugod po slovanskem svetu je bil pogosto »rujan«.

Z začetkom septembra res prihaja kmečka jesen, čeprav je do astronomskega začetka jeseni še kar nekaj časa; a prvi dan meseca je (kot pravi stoletna pratika dvajsetega stoletja) le še malo več kot 13 ur dolg, do konca meseca pa se skrči še za dobro uro in pol.

 Št. Ilj

Sicer pa 1. septembra goduje sv. Ilj ali Tilen, puščavnik, katerega češčenje se je preko Francije in Nemčije razširilo tudi k nam, tako da je postal celo deželni patron na Koroškem in Štajerskem, kjer ga je šele kasneje zamenjal sv. Jožef. Postal pa je tudi eden izmed pomočnikov v sili, ki se mu priporočajo za dobro letino, živino, za vreme, proti ognju, strahu in kugi, bil je tudi zavetnik beračev.

Sicer pa je veljalo: Tilen meglen, grda jesen. Pri Nemcih so se prav na sv. Tilna začenjala razigrana žegnanja, ki so predstavljala zadnje ostanke nekdanjih poganskih jesenskih slavij. Tudi pri nas so bila v tem času pogosta žegnanja, opasila, proščenja in semnji, ki so ljudem običajno pomenila spomin na cerkvenega patrona in se torej praznujejo na njegov god. Vendar so imeli že v 19. stoletju in kasneje letno marsikje tudi po tri žegnanja ob vsakem letnem času in jesensko je bilo povsod najbolj imenitno; če ne zaradi drugega, pa zaradi polnih kašč, ki so na pomladanskih proščenjih že kazala gola rebra.

 Žegnanja

Najbolj je značaj zahvalnega praznika za žetev žegnanje ohranilo na Koroškem, kjer so ga imenovali »bokova ojscet« (kozličeva gostija), s katero je bila združena žegnanjska zabava in veselje, zlasti pa znameniti ziljski »rej pod lipo«. Marsikje so hkrati z žegnanjem ali proščenjem hkrati praznovali še svoj »hišni semenj«, ko so se v hiši zbrali vsi sorodniki hišnega gospodarja in gospodarice.

 Opravila v kimavcu

Sicer pa je stoletna pratika za najpomembnejša kmečka opravila v kimavcu leta 1900 svetovala takole: »Bučele so nabrale, kar jim je mogoče, več ne bodo. Izrezi jim medene satove, kolikor jih ne rabijo za hrano. Nabiraj, suši, hrani zdravilne rastline za zimo … Trto že zoblješ; za vino ne trgaj prezgodaj. Mladike skrajšaj, tudi v trtnici cepljenke in korenjake, da ostali les bolj dozori. Na vrtu je glavno opravilo setev zimske solate in drugih zeljnih vrst, da bodo sadike pripravljene za pomlad. Pri špargeljnih se stebla porežejo. Plevel že pojemlje, rast ponehuje, zaliva se zmerom manj. Endivja mora dobiti čim več teme, da bo lepša …

Na polju pazi na proso, da ga tiči ne izpijo; še bolj pa pazi, da se ti ne osuje; požanje se, kadar je nad pol latja dobro zrelo. Koruzo spravi domov, oličkaj kmalu, da se zrnje ne pari. Na njivo, plevela čisto, ali po okopavinah in detelji sejaj pšenico; če je zemlja rahla, preorji štirinajst dni preje; sejaj ob vlažnem vremenu in v vlažno zemljo saj pravijo: “Vrzi me v blato, dala ti bom zlato”.

Rž sejaj po okopavinah ali sočivju. S pšenico in ržjo skupaj lahko imaš soržico, da bo pridelek bolj zagotovljen. Ozimna žita se sejejo na redko, pregosta rada pozebejo. Fižol je zrel; nizkega populi, osuši in omlati, visokemu stročje potrgaj, izlušči. Namakaj travnike: po en teden vodo napeljuj, drugi teden se osušuje; ko začne zmrzovati se pa z razmakanjem preneha …«