Starejši ljudje so romali običajno vsako leto, mlajši tedaj, ko so se zaobljubili za izpolnitev kake posebne želje. Vsekakor pa so se romarji iz ene fare zbrali v procesijo in skupaj s križem in bandero odšli na romanje. Običajno so izbirali božjepotne cerkvice, do katerih je bil slab dan hoda. Skoraj od vsake hiše pa je v 19. in prvi polovici 20. stoletja odhajal na romanje vsaj po en član družine, da bi tako prinesel domov blagoslov za letino, ki je dozorevala na poljih. Ljudje iz Šaleške doline so sicer tu in tam šli tudi na zdaj najbolj znano romarsko pot na Brezje prav gotovo pa so v tem medmašnem času od vsake hiše v dolini romali k najbližjima božjepotnima cerkvama na Goro Oljko in k Sv. Križu pri Belih Vodah. “Gorooljska božja pot” je po stari legendi nastala takole: “V začetku je na mestu, kjer je sedaj cerkev, stala bukev, na kateri je dan in noč gorela luč. Čeprav so luč večkrat ugasnili, je vendar zopet zagorela. To je napotilo nekega Roglška, da je z lastnimi sredstvi postavil kapelico … Kasneje so si Roglšek in dve sestri toliko prizadevali, da se je začela zidati cerkev, ki so jo posvetili sv. Križu.”

Romanja na sv. Križ

Najbližja in najbolj priljubljena božja pot pri nas je bila zagotovo tista na Sveti Križ, kamor je vodila “tihotna cesta” skozi Šentflorjan, ki je v Šoštanju rojenega Davorina Ravljena vedno spomnila na “prikazni in vile, ki so se nekdaj ponižale iz svojih gorskih hramov k mlinarjem in Žagarjem v dolino, na žalik žene, pa na krvoločni zločin, pri katerem je nekoč bogat kmet na poti s sejma izgubil življenje”. V medmašnem času pa so se po tej romantični in kar malo strašljivi cesti pomikale procesije, sestavljene iz gruč žena, starcev in otrok. In kako je bilo na vrhu: tu so romarji jemali “iz poprtnikov opotičeni kruh in mesovje in so žejni kakor duše v vicah. Onkraj cerkve stoje v velikem loku stojnice ženic, ki točijo kavo in čaj in prodajajo spominke. Tu se zbirajo in si šepečejo zaljubljeni pari, ki jih čaka skrivnosti polna mesečna, zgodnjejesenska noč. Po kolenih se plazijo romarice in otroci na svetih stopnicah, na vsaki pomolijo in poljubijo pribito svetinjo, in ko se priplazijo do vrha, kjer pod oltarjem leži goli Nazarenec, potegnejo za zvonec, da oznanijo tudi drugim, kako so si pravkar priborili prvi obrok božje milosti.