Za pravi god sv. Marjete, ki sicer goduje 20. julija, menda nihče čisto dobro ne ve, to pa zato, ker se je vrag zaklel, da bi z repom podrl ves svet, ko bi vedel, kdaj Marjeta goduje, tako močno jo sovraži. A sv. Marjeta se ga vseeno prav nič ne boji in tudi ko se ji je, kot pravi njena svetniška legenda v rimski ječi (v času Dioklecijana) prikazal hudič v podobi zmaja in jo poskušal požreti, se mu je uspešno uprla in ga celo tako ukrotila, da so jo potem pogosto naslikali z ukročenim in na verigo privezanim zmajem, ki krotko leži pod njenimi nogami.
Če pa ji zmaj kdaj uide, kar se v tem času vseeno rado zgodi, potem zmaj dirja kot neurje nad zemljo in dela škodo. Glede tega je bila Marjeta prav tolikšna junakinja kot tudi njen brat sv. Jurij, ki je prav tako zmagovalec nad strašnim zmajem. Marjeti pa so tudi zaupali, da lahko ukroti kače, ki so bile v tem mesecu najbolj pogoste in nevarne. Verjeli so celo, da sv. Marjeta »kače pase« in se jih zato prav na njen god ne sme ubijati, a tudi sena na ta dan ne gre voziti ali pa v kozolce zlagati, čeprav je to bilo v tem letnem času to večkrat nujno. Kažeta pa ta šega in zaukazano »nedelo« na god sv. Marjete na nek starejši poganski poletni praznik, ko so slavili kako žensko božanstvo – zavetnico plodnosti polj. Verjetno so prav zato najbolj pogoste julijske travniške cvetlice dobile ime po njej – marjetice. Sicer pa na Marjeto rado treska in tudi pri nas pravijo: »sv. Marjeta grom in strelo obeta«.