Slovenska posebnost, poslikane panjske končnice, so ena tistih zvrsti naše kulturne dediščine, ki gradijo pomemben del mozaika narodne identitete. Praksa ljudske likovne umetnosti iz preteklosti, rezervirana predvsem za podeželski prostor, je (razen v stroki) žal večkrat spregledana ali pa jo nanjo vežejo romantični stereotipni pogledi na etnološke ostaline. Nas pa na posebnost panjskih končnic radi opomnijo navdušeni turisti s spominkarskim nakupom ponazoril in replik. Hkrati se z družbeno aktualnimi motivi in sodobno ustvarjalnostjo panjske končnice še vedno razvijajo ter iščejo nov prostor pod soncem ali na domačem čebelnjaku.
Zakaj so tako posebne?
Prvotno slikanje na panjske končnice je izjema v evropski ljudski umetnosti ali kot je zapisal etnolog dr. Stanko Vurnik leta 1929, gre za »slovensko ljudsko umetnostno specialiteto«. Sprva izučeni mojstri slikanja po naročilu, kasneje tudi samouki ljudski slikarji, vaški umetniki in umetnice, so estetsko nadgradili čelne končnice nizkih panjev kranjičev, ki so se uveljavili v 18. stoletju. Gre za poslikavo lesenih pročelnih deščic, ki delujejo kot likovna razstava na čebelnjaku. Tak čebelnjak je predstavljal čebelarjev ponos in statusni simbol domačije. Deščice iz mehkega lesa so slikali z oljnimi barvami, prostoročno ali s pomočjo šablon. V začetku so jih barvali iz doma strtih zemeljskih pigmentov, pomešanih z domačim lanenim oljem, v 19. stoletju so že začeli kupovati industrijske barve.
Najstarejša znana ohranjena panjska končnica je iz leta 1758 (Marija z detetom) in jo hrani Čebelarski muzej v Radovljici. Svoj razcvet so doživele v 19. stoletju, na ozemlju od južne Koroške, severozahodne slovenske Štajerske, osrednje in severne Kranjske do dela Goriškega.
Pripovedi s panjskih končnic
Motivi so različni. Ti so se prerisovali in širili naprej. Prevladujejo nabožni prizori iz Svetega pisma in svetniki, eksotični ali zgodovinski prizori, prizori iz vsakdanjega življenja, lovski motivi, živali, odnos človek – žival ali njuna zamenjana vloga, razmerje med spoloma ipd. Pogosto so ogledalo določenega časa, odražajo humor in satiro, smešenje ženskih / moških lastnosti ali nekatere poklice.
Muzej Velenje hrani nekaj panjskih končnic, dragocenih predvsem zaradi časa nastanka. Najstarejša med njimi je iz leta 1818, motiv (predvidoma) kronane Marije je slabše ohranjena, vidna sta še obraz in del plašča. Z izjemo dveh končnic so barve na deščicah že zbledele ali jih ni več, se pa poznajo še reliefni obrisi figur zaradi debelejšega nanosa barve ali obrobe, po čemer lahko razberemo pripovedne motive. V zbirki prevladujejo nabožni motivi, v večini so vidne letnice izdelave. Avtorji poslikav niso znani, nanje se namreč niso podpisovali (izjemoma z inicialko), pomemben je bil predvsem naslikan motiv.
Čebelarstvo v Šaleški dolini
Ob panjskih končnicah ne smemo mimo čebelnjakov in čebel, s katerimi rokujejo naši čebelarji. Tudi Šaleška dolina ima bogato čebelarsko tradicijo. Z Muzejem Velenje že dolga leta sodeluje aktivni član Čebelarskega društva Velenje, Marijan Moravec, ki je dejaven tudi na plemenilni postaji Lučka Bela za vzrejo rodovniških matic. Na Grilovi domačiji vsako leto pridela med, s katerim se predstavi na prireditvah v našem eko muzeju. S trudom skrbi, da čebelnjak Frana Mlinška ostaja živ. Gre namreč za poslikan čebelnjak z imenom po Frančišku Mlinšku (1890–1973), ki je v Šaleški dolini pustil pomemben pečat kot učitelj in čebelar, ki je vrsto let s svojim zgledom in znanjem širil bogato dediščino čebelarjenja tudi drugim.
V množici slovenskih avtohtonih posebnosti torej ne pozabimo na čebelarje in njihove čebelnjake s kranjsko sivko. Občasno se ob obloženi mizi »kranjskih klobas in potice« le spomnimo kakšne hudomušno poslikane panjske končnice ali po domače »PILKE«, kot jo je na terenu s starim lokalnim izrazom zapisal čebelar Fran Mlinšek.
