Piše Polona Šega
Ljubljana, 30. oktobra – Stik s smrtjo bližnjega zahteva predpisane rituale, poseben način vedenja in ravnanja, česar pa sodobni način življenja ne omogoča, je za STA pred dnevom spomina na mrtve, 1. novembrom, dejala antropologinja Svetlana Slapšak. “Izgubili smo stik z umirajočim bližnjim,” je opozorila.
“Izvajanje ritualov je zelo koristno, ker pomeni nekakšno avtoterapijo pri soočanju z vprašanjem smrti,” je pojasnila. A naši bližnji zdaj po njenih besedah umirajo v bolnišnicah in domovih za starejše, tako da jih v zadnjih trenutkih življenja ne vidimo in ne doživljamo. “Časa, ko se poslavljajo, ne doživljamo mi, ampak denimo osebje v bolnišnici, ki so umirajočemu tujci. “Tehnologizacija smrti in vsi postopki, ki naj bi olajšali prehod v smrt, delajo ta prehod v resnici neznosno težkega. Izgubili smo stik z umirajočim, ko se je treba vesti po predpisanih pravilih, ki določajo hierarhijo občutkov,” je izpostavila.
Skrb za bližnjega ob izteku življenja smo po njenem opozorilu prenesli na druge ljudi, hkrati pa smo se odrekli svojim čustvom, ki spremljajo takšne trenutke. “To ni dobro zlasti za tistega, ki umira,” je opozorila. Umirajoči mora biti po njenih besedah obkrožen s tistimi, ki jih ima rad, česar pa bolnišnični prostori danes ne omogočajo. Takšne okoliščine so posledice kapitalizma, v katerem živimo, je spomnila.
“Hospici in podobne ustanove so namenjene premožnim, medtem ko za finančno šibke tam ni prostora. Revež ob izteku življenja ne more priti do hospica,” je izpostavila.
Institucija paliativne oskrbe bi se morala po njeni oceni v temelju spremeniti, da bi bila res socialna. Sprejeti bi morala vse, ne glede na socialni položaj, in bi morala biti del javnega socialnega in zdravstvenega sistema, za kar pa zaenkrat ni interesa. “Vsakdo ima pravico, da ima vse do zadnjega trenutka zagotovljene vsaj minimalne pogoje življenja,” je prepričana.
Tako kot si ne more vsak privoščiti dostojnega zaključka življenja, je za socialno šibke svojce lahko velik problem tudi pogreb. “Smrt je danes zelo draga. Številni ne morejo niti sanjati o dostojnem pogrebu, kar je vprašanje socialne države, ki je vse manj socialna,” je kritična.
K drugačnemu doživljanju smrti kot zdaj bi po njenem mnenju lahko pripomoglo, če bi pokopališča vključili v turistično ponudbo nekega kraja. Tovrstni turizem je po njenem mnenju zelo pomemben tudi iz kulturnega vidika. Sprehajalec denimo po pariškem pokopališču Pere-Lachaise tako lahko podoživi celotno francosko zgodovino. Nekateri nagrobni napisi so zelo poetični, drugi vsebujejo veliko ironije in paradoksov. Pokopališče po njenih besedah ni mesto duhov, ampak nasprotno – lahko pomeni navdih za nove poti v življenju. (STA)
