Da pesnik ostaja predmet navdiha in zanimanja, dokazuje to, da poštar dvakrat do trikrat tedensko na njegov grob dostavlja nanj naslovljena pisma.
Arthur Rimbaud (1854-1891) velja za enega največjih francoskih pesnikov. Kljub temu, da je umrl star le 37 let, je za seboj pustil neverjeten opus, s katerim je t.i. predhodnik simbolizma obveljal za izrednega inovatorja v poeziji. Kot avtor je namreč raziskoval možnosti izražanja najgloblje podzavesti, čustev in sanj ter s pesniško govorico do tedaj neznane izrazne moči ustvaril magično-fantastični svet.
Kot je pisala francoska tiskovna agencija AFP, njegov ustvarjalni zagon še danes vznemirja bralce, kar dokazuje tudi to, da mu še skorajda 130 let po smrti pišejo pisma. V enem od pisem, ki so se znašla v rumenem poštnem nabiralniku ob vhodu na pokopališče, je pisalo: “Rimbaud. Tudi če že dolgo nisi z nami, vedi, da te večno ljubim.” V drugem pa so pesniku obljubljeni “sonce, luna in zvezde”.
Zdi se, da so nekateri avtorji pisem v komunikaciji s pokojnim pesnikom našli način, kako se povezati s sorodno trpečo dušo, navaja AFP. Rimbaud je namreč veljal za neukrotljivega upornika, katerega življenje so zelo zaznamovali razmerje z veliko starejšim velikanom francoske literature Paulom Verlainom, pa tudi zloraba alkohola in opija. Poeziji se je na neki točki odpovedal in postal trgovec, tudi z orožjem.
Zadnjih 11 let življenja je prebil v Afriki, nato se je, napol hrom, vrnil v Francijo. Zaradi rakavega tumorja so mu pod kolenom odrezali desno nogo. Umrl je 10. novembra 1891 v Marseillu.
Na Rimbauda naslovljena pisma v škatlah za čevlje hrani oskrbnik pokopališča Bernard Colin, ki jih tudi prebira in pravi, da ga vselej gane njihova čustvenost. Ugotavlja namreč, da avtorji in avtorice pisem pesniku pišejo o svojih razočaranjih. “On je njihov zaupnik, nagovarjajo ga, kot bi bil še živ,” je dejal.
Charleville-Mezieres je mestece, v katerem se je Rimbaud rodil. Čeprav se je za časa življenja pesnik upiral zakonom življenja na podeželju, se je domov rad vračal, predvsem v času osebnih kriz. Od leta 1969 v mestu deluje tudi Rimbaudov muzej, od leta 2004, ko je minilo 150 let od njegovega rojstva, pa so hišo, v kateri je živel, spremenili v spominski prostor.
Rimbaudov grob prav tako privablja obiskovalce, ki v spomin na pesnikovo mladostniško norost na njem puščajo prazne steklenice absinta in škatlice cigaret. Nekateri pa gredo celo dlje. Colin je za AFP dejal, da je že zasačil nekaj parov, ki so si med pesnikovim grobom in sosednjim poslednjim počivališčem Rimbaudove sestre Isabelle privoščili hiter seks. STA
