27-letna Lara Prašnikar iz Šmartna ob Paki je na poklicni poti igranja nogometa obrnila nov list v življenju. Po desetletju igranja v Nemčiji se je lotila novega izziva. Trikratna zmagovalka Ekipinega izbora za najboljšo nogometašico leta bo poklicno nogometno pot nadaljevala v ameriškem klubu Utah Royals iz Salt Lake Cityja, ki tekmuje v eni najmočnejših lig na svetu. Po pisanju nekaterih medijev je njen prestop najvišja dosežena odškodnina za zdaj v ženski Bundesligi in osma največja v zgodovini ženskega nogometa.
Lara, ki je svojo nogometno pot začela v domačem Šmartnem ob Paki in jo nadaljevala pri NK Rudar Škale, je pustila sledi pri klubu Turbine iz Potsdama, za katerega je igrala štiri leta, še močnejše pa v Eintrachtu iz Frankfurta, kamor je prestopila leta 2020 in na 133 tekmah za klub dosegla 49 golov. Lara pomembno soustvarja zgodovino ženskega nogometa tudi kot napadalka slovenske izbrane vrste. Za slovensko žensko nogometno reprezentanco je doslej zbrala 88 nastopov in se kar 46-krat vpisala med strelke. Ob odmevnem prestopu čez lužo smo hčeri Bojana Prašnikarja (v zgodovino se je zapisal kot prvi selektor slovenske reprezentance, kot tisti, ki je Maribor kot prvi popeljal in vodil v elitni ligi prvakov, kot edini Slovenec, ki je vodil klub v nemški prvi ligi, danes pa je predsednik Združenja nogometnih trenerjev Slovenije ) zastavili nekaj vprašanj:
Ste sanjali o igranju nogometa čez lužo? Saj vemo, da uspeh ne pride sam od sebe in čez noč.
»Jaz praktično živim sanje že od svojega 18. leta. Igranje nogometa je vse, kar sem si kdajkoli želela. Vanj vlagam veliko truda, zdaj pa sem za to bila nagrajena. Zelo sem vesela in ponosna.«
Po desetletjih zapuščate Nemčijo, kjer ste pustili v tamkajšnji ženski Bundesligi velik pečat. Kaj je botrovalo vaši odločitvi za odhod? Pogodba se vam izteče šele leta 2028. Kaj si od prestopa obetate?
»Amerika velja za eno najmodernejših lig na svetu. Želim se preizkusiti proti najboljšim igralkam in napredovati v segmentih igre, ki mi še manjkajo. Imam dober občutek, zato komaj čakam na svojo prvo tekmo.«
Je pri vaši odločitvi sodeloval tudi oče Bojan? Kaj vam je še posebej položil na srce?
»Odločitev, ali naj grem čez lužo ali ne, je samo moja. Prav tako vsi izzivi, ki pridejo s tem. Začelo se je že pri selitvi, saj zanjo sploh nisem imela časa, a občutek mi pravi, da sem se odločila prav. Vsa družina mi stoji ob strani in me podpira. To mi veliko pomeni.«
Pri 27 letih je za vami uspešna kariera. O čem sanjate zdaj?
»Želim osvojiti kakšno lovoriko. To mi v Nemčiji ni uspelo, zakaj mi ne bi v Ameriki. Želim biti fit za reprezentanco in jo popeljati do velikega tekmovanja.«
Soustvarjate zgodovino slovenskega ženskega nogometa. Imate tudi zanj kakšne načrte?
»Že vrsto let si želim vse spraviti na višjo raven. Gre počasi, a še vedno upam, da se bo Slovenija zbudila in nam dala podporo, ki si jo zaslužimo.«
