To svojo dolgoletno željo si je izpolnil za 60. rojstni dan.

Ko je bil star 45 let, se je začel družiti z vrhunskim koroškim alpinistom Gregom Lačnom, ki ga je potegnil iz alpinističnega pokoja. Postala sta zelo dobra naveza in sta 15 let intenzivno plezala. V tem obdobju sta opravila precej zahtevnih vzponov in odprav, kjer se je Gradišniku prvič utrnila ideja, da bi organiziral odpravo na Mount Everest, najvišjo goro na svetu, ampak si je zaradi vse večje popularnosti gore in slik ter posnetkov gruče alpinistov, ki v kolonah čakajo na vzpon, premislil. S soplezalcem Lačnom sta tako naslednjih deset let plezala v Dolomitih, Alpah, Patagoniji in Kirgiziji ter se povzpela na nižje vrhove, ki pa so bili tehnično bolj zahtevni kot Everest.

Sam na Everest

Leta 2020 so številni načrti, ki sta jih imela, padli v vodo, saj se je Gradišnikov soplezalec Gregor Lačen smrtno ponesrečil v gorah nad Jezerskim. Andrej se je takrat ustavil in začel znova razmišljati o vzponu na Everest, saj ga je ta skrita želja spremljala že vse življenje. Odločil se je, da se tja odpravi sam, saj Everest tehnično ni zahteven vzpon. Bolj kot dober soplezalec so za vzpon pomembni vztrajnost, volja in dobra psihofizična pripravljenost.  Tako se je Andrej odločil, da se na Everest povzpne sam. Letos bo praznoval okroglo, 60. obletnico rojstva, zato se mu je zdelo, da je trenutek pravi. Pridružil se je nepalski agenciji Seven Summit Track, ki mu je bila v pomoč pri logistiki in organizaciji vzpona v Himalaji.

470 dovoljenj za vzpon na goro

V baznem taboru pod Everestom na višini 5.400 metrov je preživel več kot en mesec, da se je pripravil na vzpon. Andreja je presenetil mraz v bazi, ki pa se ga je navadil, saj je bil v primerjavi z mrazom višje precej znosen. Letos je bilo izdanih rekordno število dovoljenj za vzpon na Everest, kar 470. Je pa Andrej povedal, da veliko število alpinistov obupa pred glavnim vzponom, saj niso primerno fizično in psihično pripravljeni.

Devetnajsti Slovenec na vrhu sveta

Andrej se je na pot iz Slovenije odpravil 7. aprila. Prvič je šel na goro 27. aprila, ko se je v prvi rotaciji povzpel na 7.100 metrov.  V drugi rotaciji, 5. maja, se je povzpel na 7.300 metrov,  Andrejeva želja pa je bila, da bi oprvil tudi tretjega, a mu to ni uspelo.  Zato se je tik pred vzponom na vrh iz tabora 4 odločil, da bo uporabljal dodatni kisik.

Andrej je na vrh Everesta stopil 18. maja in tako postal devetnajsti Slovenec, ki mu je to uspelo. Tako ima Koroška najmlajšega in najstarejšega alpinista, ki sta osvojila najvišjo goro sveta. Matej Flis je 22-leten stal na vrhu Everesta leta 2000.

»Ko sem stopil na vrh, hude evforije ni bilo. Bilo je zadovoljstvo, da se mi ni več treba vzpenjati, hkrati pa sem se zavedal, da me čaka še sestop, ki je še težji kot vzpon. S Thomasom, šerpo, ki je bil z mano, sva naredila nekaj fotografij, se malo odpočila ter se pripravila na sestop,« je povedal Andrej.

Na vrhu je pihal veter, kljub soncu je bila temperatura 35 stopinj pod ničlo. Ob fotografiranju, ko si je za kratek trenutek snel rokavice, je čutil, kako mu prsti dobesedno zmrzujejo. Ob vrnitvi v bazni tabor je koncentracija popustila in šele takrat je začutil tisto pravo veselje, ki ga je s klicem v domovino takoj delil z družino.

Višje kot Everest ne gre

Andrej je bil na vzpon odlično fizično in psihično pripravljen, v baznem taboru so ga klicali kar »strong guy«, saj je bil že na aklimatizacijskih vzponih hitrejši od ostalih. Odločitev, da na 8.000 metrih začne uporabljati kisik, pa mu je prinesla težave, saj mu je uhajan je kisika uničilo očala,  dobil je snežno slepoto, hkrati  pa tudi rahle omrzline. Obe težavi sta ob vrnitvi domov že izzveneli.

Andrej se je 25. maja vrnil domov in podoživlja uspešen vzpon. »Trenutno nimam nobenih novih plezalnih ciljev, rabim čas, da umirim misli. Je pa res, da višje kot Everest ne gre, tako visoko nikoli več ne bom šel. Kaj bo prinesla prihodnost, bomo pa videli,« je zaključil Andrej.

Več v Našem času, št. 23, ki je izšel 8. junija.