Še danes je eden od najprepoznavnejših objektov rudarskega mesta. V tistem času je bila druga največja športna dvorana v Sloveniji (pred njo je bila le hala Tivoli v Ljubljani) in – kot se je izrazil pobudnik izgradnje in takratni župan Nestl Žgank -»logično nadaljevanje zamisli o izgradnji novega mesta, ki mora imeti vse objekte družbenega standarda«.

Po besedah Marjana Klepca, direktorja javnega zavoda Rdeča dvorana Velenje, so jo zgradili kot večnamensko dvorano za izvedbo sejemskih prireditev in razstav, občasno pa tudi za športne prireditve. Vse do leta 1988, ko je bil v njej zadnji hišni sejem bele tehnike velenjskega Gorenja, je to tudi bila. Z nastankom samostojne Slovenije, s preoblikovanjem takratne delovne organizacije Rdeča dvorana Velenje v javni zavod pa njegova ustanoviteljica – Mestna občina Velenje – dvorano v ustanovitvenem aktu opredelila kot osrednji športni objekt v lokalni skupnosti. »Dvorana v obratovalnem času zanesljivo služi svojemu namenu, njene zmogljivosti občani veliko uporabljajo. V ponos nam je lahko, da imamo dvorano, v kateri lahko hkrati vadi sedem različnih skupin v sedmih različnih športnih panogah.«

Sogovornik je zagotovil, da si vsako leto prizadevajo za izboljšanje pogojev njenih uporabnikov – športnikov, rekreativcev ter organizatorjev in obiskovalcev prireditev. Letos so posodobili teniško igrišče, v naslednjih letih jo bodo poskušali urediti tako, da bodo lahko v njej potekali večji športni dogodki, razmišljajo o klimatizaciji. Čaka jih še kopica manjših vzdrževalnih del, ki jih narekuje tako zaseden objekt. »Morda bo kdo menil, da pretiravamo, ko zatrjujemo, da beležimo blizu 200 tisoč ljudi na leto. Res jo nekateri obiščejo večkrat, a številka je takšna in zato jo je treba obdržati v kondiciji, če se izrazim po športno,« je še dejal Marjan Klepec.