Generalni direktor Premogovnika Velenje, mag. Marko Mavec, je na pretekli izredni seji poudaril, da se premogovnik v procesu prestrukturiranja in zapiranja sooča s tremi ključnimi problemi, ki jih mora zakonodaja nujno in jasno urediti: s stanovanjsko problematiko, z vprašanjem invalidov ter s pravnim statusom rudarske infrastrukture.

Stanovanja in socialna ranljivost

Prvi izziv je povezan s stanovanji, ki so bila nekoč namenjena premogovniškim delavcem. Mavec pojasnjuje, da so ti stanovalci danes večinoma socialno šibki: »Tistim, ki so si to lahko privoščili, z lastnimi sredstvi ali s pomočjo otrok, smo že omogočili odkup stanovanj. Ostali so na robu socialne ranljivosti in pogosto nimajo niti za osnovne življenjske stroške, kaj šele za kredit.« Po njegovih besedah bi bilo morebitno zvišanje najemnin za te ljudi nevzdržno, zato predlaga, da bi s stanovanji začel upravljati neprofitni sklad, ki bi najemnike obravnaval enako kot doslej in bi razumel njihov položaj.

Invalidi brez možnosti za zaposlitev

Druga pereča težava je usoda zaposlenih invalidov, ki po zaprtju rudnika ne bodo imeli možnosti za nadaljnjo zaposlitev. »Gre za precejšnje število invalidov, ki jih po zaprtju ne bomo več potrebovali, hkrati pa še nimajo pogojev za upokojitev,« opozarja mag. Mavec. Tako meni, da bi morala država v enem od zakonov, bodisi v zakonu o zapiranju bodisi v zakonu o prestrukturiranju ali v posebnem zakonu, jasno določiti način, kako tem ljudem zagotoviti socialno stabilnost in dostojen prehod v prihodnost.

Rudarstvo – specifična infrastruktura

Tretja velika težava je povezana z objekti, zgrajenimi v času delovanja rudnika.

»Vsi objekti Premogovnika Velenje so bili zgrajeni po zakonu o rudarstvu. Če želimo, da jih kdo (na primer občina ali novo podjetje) odkupi in uporablja za druge namene, morajo imeti tudi pravno ustrezen status,« je pojasnil Mavec. Objekti morajo biti statusno preoblikovani za nove dejavnosti, saj v trenutni pravni obliki omogočajo samo rudarsko rabo. Brez te spremembe njihova nadaljnja uporaba ni možna, kar predstavlja resno oviro za razvoj novih projektov na tej lokaciji.

Tudi naselje Kunta Kinte je zgodba o skupnosti, ki je skozi desetletja gradila svoje življenje in prostor, kljub temu da so zemljišča v lasti premogovnika in občine. Prebivalci so lastniško urejali svoje parcele ter gradili objekte z lastnim trudom in sredstvi. »Danes si želimo, da bi občina prevzela upravljanje tega območja, a zaradi poslovnih omejitev premogovnika to ni preprosto, saj gre za gospodarsko družbo, ki lastništva ne more brezplačno prenesti. Vsa pridobljena finančna sredstva pa se ne stekajo v dobiček, temveč so namenjena zapiranju premogovnika, s čimer bo potrebnih manj državnih sredstev.«

Ohranjanje kulturne dediščine

Najpomembneje pa je, da kot dragoceno vez s preteklostjo in identiteto ohranimo kulturno in tehnično dediščino premogovništva. »Tako snovna kot nesnovna dediščina so temelji, ki jih moramo negovati in predajati prihodnjim generacijam. Kot ponosni potomci rudarjev bomo tudi v prihodnje skrbeli za to bogato tradicijo.

Tako je nujno, da država prepozna pomen Muzeja premogovništva Slovenije, zlasti podzemne tehnične dediščine, in zagotovi sredstva za njeno ohranitev. Le tako bomo lahko zagotovili, da ta dragoceni del naše zgodovine ne bo izgubljen, ampak bo služil kot opomin in navdih za vse, ki prihajajo za nami,« sklene generalni direktor Premogovnika Velenje.