Pa naj bo to nesreča v premogovniku, stebrni udar, vojna, velike suše, pomanjkanje vode … Zdaj, ko se je to zgodilo – torej suša in povrhu vsega še vojna v Ukrajini, pa bi želeli imeti v Premogovniku Velenje nenadoma 3,5 ali 4 milijone ton letnega odkopa premoga. Tega teoretično v tem trenutku ni mogoče izvesti,« je odločen dr. Franc Žerdin, dolgoletni direktor Premogovnika Velenje in član sveta Mestne občine Velenje ter odličen poznavalec premogovništva in energetike. Z njim smo se pogovarjali o aktualni problematiki v tej panogi.
Kako komentirate izjavo, da se na glas razmišlja o uvozu energenta, ki bi ga dodajali velenjskemu lignitu?
»Izjavo sem prebral v medijih in doslej v zvezi s to idejo nisem imel nobenega razgovora s predstavniki Premogovnika Velenje ali ministrstva. Osebno lahko rečem, da sem popolnoma proti tej ideji. Ideja tudi nima podlage v sprejetih sklepih svetov Mestne občine Velenje ter Občin Šoštanj in Šmartno ob Paki. Na sejah svetov smo večkrat izrecno poudarili sklep, da se uvoz premogov v Šaleško dolino prepove. Če bi do uvoza prišlo, a upam oziroma sem prepričan, da do tega ne bo prišlo, pa je to posledica zelo slabe energetske politike v Sloveniji, ne le v sedanjem času, temveč tudi v preteklosti. Kar pomnim, v zadnjem času pa še posebej, so politiki Premogovnik Velenje samo zapirali. Vsak, ki je prišel na oblast, od ministrov do državnih sekretarjev, naj si bo na ministrstvu za gospodarstvo ali okolje ter vključno z vodstvom HSE, je napovedoval zapiranje premogovnika v naslednjih letih, nekateri celo pred letom 2030. S tem so povzročali veliko škodo Premogovniku, Šaleški dolini, energetiki. Druga težava je, da je iz Premogovnika Velenje moralo – lahko rečem prisilno – oditi veliko sodelavcev. Inženirji so šli na zavod za zaposlovanje, to je bila direktiva HSE, veliko zelo dobrih kadrov je odšlo iz jame. To so bili tisti ta pravi knapi, ki so res zelo dobro poznali jamo. Srečujemo se s situacijo, ko Premogovnik, tudi če bi hotel urediti večjo proizvodnjo premoga, na razpolagi nims dovolj kadra. Za takšno situacijo so odgovorni konkretni ljudje z imeni in priimki.«
Kaj se pa v tej situaciji da narediti? Kdaj bi lahko povečali odkop, odprli nova odkopna polja?
»Najprej poglejmo, kakšne so odkopne zaloge. Videl sem zadnji elaborat, ki je bil potrjen letos, in zalog je še vedno okoli 100 milijonov ton, kar so dovolj velike zaloge. Pri tem ne govorim o premogu v ležišču pod Šoštanjem in proti Topolšici, kjer je še dodatnih 80 milijonov ton zalog. Temu premogu smo se odpovedali že leta 1996.
Zaloge niso problematične, problem je, da je proizvodnja skoncentrirana na razmeroma majhnem območju; ni več jam Pesje, Preloge, Škale, Jug … To je zdaj bolj ali manj ena jama, kar po svoje prinaša še večje zahteve po strokovnem delu. Delo je zahtevnejše, ker so geomehanske razmere slabše. Kljub temu menim, da je možno, a ne danes in ne v roku enega leta, ampak v roku štirih, petih let dvigniti proizvodnjo od današnjih med 2,6 do 3 milijone ton na 3,2 milijona ton na leto. Za to pa je treba izvesti dodatna raziskovalna dela, izdelati toliko in toliko metrov novih jamskih prog, kar ni poceni, za to je treba nabaviti drago opremo – Premogovnik v zadnjih 20 letih ni kaj pomembnega investiral v odkopavanje. Za to je treba imeti na razpolago kader. Kratkoročnih odločitev ni.
Če bodo, in prepričan sem, da bodo, razmere slabe na področju oskrbe z energijo, se je treba pogovarjati o alternativah. To je, na primer, lesna biomasa. Na dvorišču TEŠ imamo zelo velik obrat za proizvodnjo lesne biomase PLP, ki je v zadnjih letih veliko vlagal v posodobitev proizvodnje. Preveriti je treba tudi možnost, koliko se da povečati proizvodnjo v Premogovniku. Pred časom je bila tudi možnost o sosežigu nenevarnih odpadkov v TEŠ, a ta možnost je bila v Šoštanju zavrnjena. Bil sem žalosten, ko se je to zgodilo. Menim, da so odločevalci idejo slabo skomunicirali. Tudi to možnost bi veljalo preveriti, nikakor pa je ne vidim v uvozu premoga.«
