Kljub temu, da bi se mu mandatno imenovanje na načelniški položaj izteklo šele leta 2018, se je odločil za enostransko odpoved o zaposlitvi. Vrača se v podjetniške vode, kjer se bo kot volk – tako pravi – bojeval za izpolnitev pričakovanj in koristi strank na nepremičninskem področju. Kot vršilka dolžnosti ga je nadomestila sodelavka mag. Franja Tevž.

Pravite veliko ovir, najbrž pa tudi veliko nelogičnosti na poti do tega, da ustrežete državljanom?

»Preveč. Samo primer. Nekomu se mudi na pot v tujino. Potno listino potrebuje takoj, a mu, če je petek in ura trinajst, do ponedeljka uradno ne moreš pomagati. Neuradno smo mu in to brez plačila za nadurno uro, ki ga pri nas po nekem čudnem zakonu sploh ne sme biti. Delavka je ostala v službi dlje, prevzela potno listno in stranki odprla vrata, da jo je ta lahko prevzela. Zaposlene smo spodbujali v vseh možnih smereh in za stranke naredili največ, kar smo lahko, podali pa tudi številne predloge za spremembo zakonodaje s ciljem, da se olajša poslovanje in delo s strankami.«

Kako so na ministrstvu gledali na to vašo tečnobo, ko ste stalno hoteli nekaj premikati in spreminjati?

»Tako kot se pač gleda na tistega, ki teži. Bili so številni sestanki v Ljubljani, na katerih smo bili prisotni načelniki in tudi višji funkcionarji. Mislite, da si je kdo upal spregovoriti? Edini sem bil. Po naravi sem tak, da želim stvari, četudi so težke, izreči, se o njih pogovoriti, poiskati zanje rešitve. Če je človek tiho, če težave pometa pod preprogo, stvari funkcionirajo lažno, kot da je nekaj čisto v redu, v resnici pa ni. A marsikdo v tej naši državi ne želi slišati resnice. Ne vem, zakaj? Mnogi menijo, da si njihov nasprotnik, če opozoriš, ali oceniš, da slabo delajo, namesto da bi razmišljali o tem, kako izboljšati svoje ravnanje. Zame je to znamenje slabičev.«