Ko sem prvič zagledala Evo Meh, sem pomislila na to, kakšno milino in lepoto izžareva. Z eno besedo bi jo opisala kot »šik«. Čutiš njeno samozavest, ni pa prevzetna. Takoj opaziš občutek za modo, kombinacije, za estetiko. Zlahka si jo predstavljam kot mlado Parižanko. Čeprav je nežna in prijazna, slutim, da ima v sebi tudi ogenj, odločnost in iskrenost ‒ da je šefica. Vesela sem, da je pred leti postala del nas, in iskreno navijam, da bo mandat predsednice Šaleškega študentskega kluba (ŠŠK) izpeljala, kot si je zamislila. 
Naročiva kavo, se namestiva in začneva – tu. 

Kako je Eva prišla sem, v eMCe?

»Moj prvi stik je bil kar pozno, leta 2021, ko sem šla po študentske bone v ŠŠK. Takrat sem prvič stopila v eMCe, samo do okenca, nisem šla naprej (smeh). Potem sem prišla na odprtje razstave Žige Gojevića: En plakat na dan. Takrat smo se družili na terasi in pomislila sem, da je tu prav fajn. Mine leto in greva z Laro spet podaljšat bone in tam pripomniva, da bi radi kaj delali za ŠŠK. Nobeden naju ni poklical, izgleda so malo pozabili na naju (smeh). Potem pa je prišla priložnost za sodelovanje v art ekipi na Festivalu mladih kultur Kunigunda in sem si rekla, da bom šla poskusit. Navdušila sem se, ko sem videla, da dejansko res delaš na projektih, ki so ti fajn, in sem se odločila, da bom ostala tudi naslednja leta.«

Kaj pa si o eMCe-ju slišala ti?

»Ja, saj veš, to, kar vsi. Joj, to ni dober plac, to je neka luknja, tam se zbirajo čudni ljudje, tja hodijo taki, ki kaj vzamejo ... Zato prvič sploh nisem gledala ne levo ne desno. In sploh ni tako! Niti približno ni tako. Zdaj mi je smešno, ko kakšna prijateljica reče, da ne pride v eMCe, ker jo je strah … Nič se ti ne bo zgodilo (smeh). Ljudje hodijo potovat v vse možne kraje, samo v eMCe pa ne pride, to pa ne!«

Kakšna pa je bila tvoja izkušnja z vključevanjem v ŠŠK?

»V ŠŠK me je pa povabil Teodor, prejšnji predsednik. Sestavljal je ekipo in dobil je predlog, da bi mogoče lahko povabil nas tri – mene, Laro in Laro. Odzvale smo se na vabilo na kavo, kjer nam je predstavil svoje načrte in kje nas vidi, z njim pa smo šle tudi na zadnjo Martinovo sejo. Za začetek sem se videla kot zapisničarka, ko so mi ponudili piar, pa sem z veseljem prevzela to nalogo. Mislila sem si, če ne bo šlo, pač ne bo, bi pa rada poskusila. Od takrat sem del ŠŠK-ja in mi je zelo všeč proces načrtovanja in izvedbe projektov ter odzivi ljudi, ko vidiš, da se imajo dobro.« 

Biti del ekipe je eno, biti predsednica tako velikega študentskega kluba pa drugo. Kakšna je bila tvoj pot do sem?

»Nisem si mislila, da bom enkrat predsednica. Bili smo na delovnem vikendu z mladinskimi organizacijami in Janko (direktor Mladinskega centra) je razlagal, s čim vse se Teodor kot predsednik ukvarja, od financ do raznorazne dokumentacije … Takrat bi se kar namesto njega zjokala … Vsa čast, sem si mislila. Potem sem prestala prvi mandat, v katerem sem skrbela za promocijo. V drugem mandatu sem piar sicer predala, a sem bila tesno zraven, potem pa me je zagrabilo, da bi poskusila kandidirati. Vedela sem, da moram skočiti in plavati in sem ful vesela, da se je to zgodilo.« 

Kje znotraj ŠŠK-ja vidiš največ priložnosti?

»Eno res veliko izkušnjo timskega dela. Pa celoten proces nastajanja projekta. Neke stvari so, za katere si ljudje sploh ne predstavljajo, da jih res delajo mladi sami. Da za koncerte sami pokličemo artiste in z njimi komuniciramo, urejamo birokracijo, promocijo, pripravimo prostor. V življenju se enih stvari ne bi naučili drugje. To, da delaš program za mlade pa da lahko obogatiš prosti čas mladih v Šaleški dolini, da lahko komu pomagamo, to so zame priložnosti. Realiziraš lahko nekaj, kar je v korist večini.«

Katera pa so največja bremena, ki jih ŠŠK prinese s seboj? 

»Odgovornost je velika. Na prvi seji sem ekipi povedala, da smo s tem, ko smo prevzeli mandat in znotraj tega funkcije, sprejeli tudi odgovornost. Največkrat je stiska čas, ker vsi zraven še študiramo. Aktivno delati v študentskem klubu je kar zahtevno, moraš znati načrtovati stvari, zelo je pomemben time management. To me kdaj bremeni, usklajevanje obveznosti. V zvezi s tem sem tudi razumevajoča do drugih, razumem, da ima kdo kdaj preveč stvari, a ko se nekaj dogovorimo, je treba to realizirati. Takrat pričakujem, da se prosi za pomoč, če vidiš, da se ti nekaj ne bo izšlo.«

Kako vam gre? Prvi meseci so za vami, kar nekaj stvari ste že izpeljali.

»Zelo sem zadovoljna z ekipo. Tisti, ki so se nam pridružili na novo, so me izjemno pozitivno presenetili. Želim, da delamo kvalitetno, da delamo stvari, ki jih želimo, da se ne silimo v neke projekte samo zato, da so.«

Kakšen odnos imaš do tradicije, čutiš v zvezi s tem kak pritisk?

»Tradicija je zame pomembna in sem za to, da se ohrani, zagovarjam nekatere tradicionalne projekte, ne bi pa pristala na to, da nekaj izvajamo samo zato, ker je tradicija, čeprav vem, da ni več v interesu naše ciljne publike. Še vedno imamo Dneve mladih in kulture, Šampejn žur, LakeFest, Ribno, če jih samo nekaj naštejem. Jih pa posodobimo, naredimo po naše.«

Kaj je tvoja glavna motivacija za ta mandat, na kaj želiš vplivati, je kaj, kar res želiš spremeniti?

»Najraje bi čim bolj zapolnila datume in mesce s kvalitetnim programom, da ponudimo različne aktivnosti mladim. Rada bi, da na nekaterih področjih dvignemo kvaliteto dela, da gremo korak naprej. Trenutno je zares dober projekt Klubski konceRtrat, cikel dobrih koncertov. Želela bi si narediti več za študente in dijake iz socialno ogroženih družin. Zadovoljna bom, če bodo naši člani zadovoljni s tem, kar nudimo, in če jim bomo lahko na kakršenkoli način pomagali.«

Po desetletjih je na predsedniški stol sedla ženska. Morda slučaj, morda ne. Je bilo to, da si ženska, kadarkoli ovira?

»Ne, zaenkrat tega še nisem začutila. Da bi kdo drugače pristopil, da bi me recimo podcenjeval. Saj je podpredsednik Matevž fant (smeh). V ekipi imam fante, ki stojijo za mano.«

Meniš, da smo kot družba že opustili idejo, da je »poslanstvo« ženske skrb za dom in moža?

»En korak naprej smo naredili, nismo pa še tam, kjer bi lahko bili. Pri službah, konkretno, je pri ženski vedno vprašanje porodniška – ali bo mela otroke, kdaj jih bo mela. In je to pri delodajalcu velikokrat pomislek. Pri plačah še nismo enakovredne, čeprav smo že dokazale, da smo sposobne toliko kot moški.«

Čutim, da si v obdobju »šef punce«. Kako se počutiš na vrhu, je kdaj osamljeno?

»Dejstvo je, da sem vedno na koncu jaz odgovorna oseba, vedno bo to padlo name, in v tem sem sama. Imam pa res dobro ekipo, pridemo si naproti. Stojijo mi ob strani in mi pomagajo, čutim oporo in se zaradi njih ne počutim sama. Nismo samo sodelavci, smo prijatelji, nočemo se razočarati. Imam tudi podporo mladinskega centra in eMCe placa.«

Omenila si prijateljstvo, ki je lahko pri delu prednost ali pa minus … 

»Prvi mandat mi je bilo zelo hudo, ker smo bile sodelavke tri res dobre prijateljice, in ti ni fajn dajati navodil ali pa nekoga opominjati, da česa ni naredil. Zdaj ko sem predsednica, sem to že vnaprej skomunicirala. Ko se dela, se dela, ne bo »spodnašanja riti«. Odkrito smo se pogovorili, da to ni samo moja izkušnja, tudi njihova je, in stvari je treba speljati.« 

Je pa verjetno ravno ta različnost tista, ki bogati … 

»Meni se zdi to velik plus. Da različni ljudje pokrivajo različna področja, od umetnosti, športa, glasbe … Je res, da se v delovnem procesu mnenja kdaj krešejo, a za projekt se to izkaže kot dobro.«

Kakšne skrbi in radosti pridejo s to funkcijo?

»Skrbi so vedno … Največkrat finance, prilivi, bolj si pozoren na to, koliko kaj stane, koliko imamo. Pa ne vem, če bi ravno rekla, da je to skrb, bolj je to ena nova tema, o kateri moram dosti razmišljati. Pa to zavedanje, da moram ostati mirna, če pride znotraj ekipe zaradi stresa do kakšne situacije. Da sem glavni motivator. Če bi meni dol padlo, bi to čutili vsi. Pri radostih pa se spomnim trenutka, ko mi je Teodor rekel, da se zelo veseli zame, koliko vsega bom doživela. To že opažam, je odgovornost pa kdaj je strašljivo, ampak je res vznemirljivo.«

Kako pa ocenjuješ vključevanje mladih? Se mi zdi, da je korona v tem pogledu res »spremenila igro« in jih od takrat teže privabimo v organizacije in na dogodke. Kako uspešen je pri tem ŠŠK?

»Mislim, da se zelo, zelo počasi spet odpirajo. Ta korona je mlade naredila izjemno zadovoljne s telefonom, koncerte pogledajo kar na TikToku, dovolj jim je, da so samo tam. Mi se trudimo. Pohvaliti moram našo piarovko Tino, da smo povsod prisotni, da dela zanimive videe, imamo plačane oglase, pa tudi to ni vedno dovolj. Gotovo obstaja neka rešitev, kakšna mogoče bolj gverilska promocija, ki bi mlade predramila iz spanca, a mislim, da bo še kar trajalo, da pridejo zares nazaj. Gledam kdaj stare slike, kako se je žuralo, ljudje so se zares družili, plesali, kakšne številke so bile pri članstvu …  Zdaj skoraj nobeden ne mingla po plesišču, bolj so okameneli …  Včasih pa kdo tudi preseneti.«

Nisi pa samo predsednica, si tudi študentka umetnostne zgodovine na Univerzi v Ljubljani. 

»V srednji šoli me je za to navdušila profesorica. Odločala sem se glede na to, na katere predmete mi ni muka hoditi. Na tem faksu sem diplomirala in se vpisala na magisterij, se bom pa v drugem letu prepisala. Imam v glavi, nimam v srcu, tako lahko najlepše razložim. Lani sem si vzela absolventa in pisala diplomo. Čeprav sem si sama izbrala temo, sem ugotovila, da to ni več to. Bi vse še enkrat, nič ne obžalujem, vesela sem, da sem zaključila, tudi delo v Galeriji eMCe plac in v drugih galerijah mi je veliko dalo in mislim, da bom lahko dobro kombinirala nova znanja. Ta študij mi je dal veliko širine. Ko pa sem začela bolj aktivno delati v ŠŠK-ju, sem začela razmišljati o kulturnem menedžmentu. Zaznala sem priložnost, da lahko naredim iz tega področja kariero, zakaj pa ne? Naslednje leto bom verjetno vpisala tržno komuniciranje, kjer so smeri, ki me zanimajo.«

Imaš kako mesto, ki ti je še posebej ljubo?

»Moje najljubše mesto je Dubrovnik. Tako dušo ima … Meni je Dalmacija res tako … Malo dobre hrane, malo vinčka. Res lepo, staro, srednjeveško mesto. To mi je recimo dosti bolj všeč kot novejša mesta.«

Torej te vleče na morje?

»Zelo. Ko sem bila majhna, me moja dva nista mogla spraviti iz vode. Morje, reka, mrzlo, toplo, ni važno. Rada plavam, rada hodim na morje tudi izven poletnega časa, tam zares uživam.«

Kaj se mora poklopiti, da se lahko res daš »na off«?

»Rada hodim s starši na Krk. Ali pa z mojo Ajo, najboljšo prijateljico. Aja mi pomeni odklop, da dava vse stran in samo uživava.«

Koliko ti pomenijo prijateljstva, ki jih imaš? Tudi družina? 

»Ful. To mi je neki najpomembnejšega. Da imam nekoga, ki mi stoji ob strani. Veliko mi pomeni družina, ker smo zelo povezani. Moja starša sta odprta, topla človeka, z vsem lahko pridem k njima. Na otroštvo imam lepe spomine. Ogromno stvari sta nama s sestro Živo starša omogočila.«

Si predstavljaš, da bi po študiju živela in delala v Velenju?

»Mogoče bi lahko v prihodnosti, trenutno se bolj domače počutim v Ljubljani, čeprav sem imela na začetku selitve kar domotožje. Velenje se mi zdi še malo zaprto za neke drugačne programske vsebine. Mesto pa mi je všeč. Pogrešam ljudi, ki so tu. Lani sem več časa preživela v Ljubljani in sem tudi eMCe pogrešala. Fajn je priti domov.«

Eva, kakšno bo leto 2026?

»Dobro leto bo. Delamo na tem, da bo dobro leto. ŠŠK bo imel dober program!«