Dobiva se v pisarni Šaleškega študentskega kluba (ŠŠK), kjer je moj sogovornik v zadnjih letih preživel kar nekaj časa. Da na pogovor z njim malo počakam, sem se odločila načrtno, čeprav je bil eden ključnih obrazov mladinske scene v zadnjem obdobju. Teodor Majcenovič je zaključil svoj drugi mandat kot predsednik kluba. Ker se mi zdi to velika sprememba in konec nekega obdobja, ki ga res intenzivno živiš, me je zanimalo, kako je, kako je doživljal svoja dva mandata, skozi kakšne procese je šel in na kateri točki v življenju je zdaj.
Z njim lahko sediš ure in ure, ima neko posebno energijo, globino, ki jo včasih spretno skriva, na splošno bi rekla, da je malo skrivnosten, nekje blizu, nikoli preblizu, k sreči pa tudi predaleč ne, ker je eden tistih ljudi, ki so zaradi svoje kompleksnosti vedno znova zanimivi. Ne bi rekla, da ga zares poznam, se pa sprašujem, če ga sploh kdo, razen dnevnik, ki ga piše. 

Kdaj si odkril in kako ti je bil všeč eMCe plac?

»Sem sem začel zahajati pozno. Študirali smo v Ljubljani in preden smo šli konec tedna nazaj, smo se dobili tu. Kakih dogodkov se zares sploh ne spomnim. Moji prijatelji so bili veliko tu, jaz morda kdaj poleti. Nisem dosti pil, nisem bil žurer, ker sem veliko treniral atletiko. Moji starši tudi niso iz Velenja in ne poznajo slovesa eMCe-ja, zato nisem imel nobenih predsodkov ali predstav. Nisem bil niti alternativec, včasih je bil ta klub mogoče bolj alternativen, kot je danes.«

Si si kdaj predstavljal, da boš nekoč predsednik kluba?

»Ne, sploh ne. V ŠŠK-ju sem bil vodja odbora za članske ugodnosti. Delal sem pa tudi šah turnirje, organiziral bowling večer, sodeloval pri Oktoberfestiču, take zadeve. Vedno sem rad sodeloval, nisem pa imel nekih ambicij.«

Omenjaš šport, za katerega vemo, da človeku veliko da, na drugi strani pa tudi vzame, sploh v najstniških letih …

»Šport mi je dal prijatelje. Vsak dan greš na trening z istimi ljudmi, zato so trije moji najboljši prijatelji od tam, že od osnovne šole. Dal mi je občutek, da je treba skrbeti zase. Če pijem, če bedim predolgo, če sem preveč na telefonu, če ne treniram en teden, se počutim slabo, imam občutek, da se fizično zanemarjam. Pa ne zaradi izgleda, zaradi mentalnega počutja. Močno se zavedam, da je športati zelo pomembno.«

Si imel kdaj občutek, da kaj zamujaš, ker si toliko časa preživel na stadionu?

»Ko sem bil mlajši, sem mislil, da priložnost za druženje. Za žure, za igrice, večna vprašanja. Ta notranji boj med tem, da na polno treniram in kaj dosežem, na drugi strani pa, da se več družim. Ker hkrati ne gre, je vedno nekaj trpelo.«

Omenil si, da ne treniraš več profesionalno. Zakaj ne?

»Še na faksu sem treniral, nehal pa sem zato, ker mi je iskreno manjkalo vsega tega. Mogoče bi moral še malo »zgurati«. Na drugi strani sem si pa želel biti samostojen, neodvisen ‒ od treninga, trenerja, da lahko pač grem v Meka, če hočem. Še danes grem z največjim veseljem na stadion, najbližji ljudje so tam, ampak sem rabil to spremembo.«

Ponudila se je priložnost za vodenje kluba …

»Ja, bilo je iznenada. V tistem času sem hodil na terapije in tam govoril o tem, da me je strah prevzeti odgovornost, in je mogoče prišla ta priložnost. Ko sem se začel zares ukvarjati z mislijo, da bi kandidiral, sem prestal vrtiljak čustev. A ko sem zares razmislil, sem se odločil, da se bom temu posvetil, tako kot sem se atletiki. Vsem, ki nimajo družbe, priporočam, da se nekam vključijo. ŠŠK ni zaprt krog, čeprav se kdaj zdi. Res ne.«

Kako si doživljal prvi mandat?

»Veliko sem odnesel od Martina, prejšnjega predsednika, s katerim sva se tudi sicer družila. Enkrat mi je rekel, da predsednik »ščije kri«, toliko je vsega. Sam pri sebi sem se odločil, da nase ne bom prevzel toliko bremen, želel sem si več ekipnega dela. V drugem mandatu je bila pa drugačna zgodba, bolj sem začutil, kako je ŠŠK velik, da mi dejansko delamo za mlade, za druge, da imamo vpliv.«

Na kakšen način si izbral svojo ekipo?

»Iz prejšnjega mandata je ostala Petja, ki je bila tudi moja podpredsednica, ostali so bili novi. Na enih področjih sem imel težave z izborom, večinoma pa sem delil vloge po zanimanjih … Mogoče bi se danes kaj drugače odločil, ker poznam širši krog ljudi. Pomembno je, kakšno energijo začutiš ob človeku.«

V vsaki ekipi pride do nesoglasij, verjetno se je to dogajalo tudi tebi. Na kakšen način rešuješ konflikte?

»Če je prišlo do česa takega, sem se recimo dobil ena na ena, da sem videl, kaj se dogaja, včasih smo kakšen problem izpostavili kar na seji in se pogovorili, to je dostikrat pomagalo. Pogovor.«

Izbral si študij psihologije ‒ ti je pri tem kaj koristil?

»Ne. Morda zato, ker na tem področju v zadnjih letih nisem bil tako aktiven. Nekaj je teorija, nekaj pa resnično življenje.«

Po dveh mandatih lahko iz prve roke poveš, katere lastnosti moraš imeti, da si uspešen v vlogi predsednika.

»Zanimivo vprašanje. Vsaka ekipa pelje svoj mandat drugače. En predsednik je mogoče bolj strog, vesten, celo avtoritativen, jaz sem bil pa veliko bolj odprt, fleksibilen, to zna bit kdaj tudi pomanjkljivost. Verjetno kombinacija vsega tega, popolnega verjetno ni (smeh). Nisem tak, da bi udarjal po mizi. Sem pa zares šel iz cone udobja. Dosti sem spodbujal svojo ekipo, naj delajo, kar si želijo.«

Po čem, misliš, si bomo zapomnili tvoj mandat? Kaj je tisto, ob čemer bomo rekli »to je bla pa Teova era«?

»Nikoli nismo delali nekaj iz nejevolje, nismo se veliko kregali, in to se je čutilo. Pride do kakega stresnega trenutka, itak, ampak načeloma je bilo res fajn. Jaz sem nas doživljal recimo tako ‒ mi smo mladi, ki se zabavamo, pridite se z nami zabavat, to je bilo naše sporočilo.«

Vodenje je sredi januarja prevzela Eva Meh. Kako si se ob tem počutil?

»Na začetku me je zgrabila panika, v smislu, tole je moje celo življenje in zdaj bom to izgubil. Čudno obdobje sem imel, prišla je mala kriza. Kasneje sem si rekel, da se moram sprijazniti s tem, da mora iti naprej tudi brez mene, da je prav, da pridejo mlajši. Svoje sem naredil in na koncu z največjim veseljem predal to funkcijo.«

Kaj prinaša novo obdobje?

»Včasih je bila atletika, potem ŠŠK, zdaj se bo zgodilo nekaj novega, našel bom neko novo avenijo.«

Kako pa sprejemaš življenje in vse, kar ti nalaga? Razmišljaš o nekem globljem smislu, čutiš kdaj, da imaš tu kakšno poslanstvo?

»Ne vem, odvisno od obdobja, v katerem sem. Ne bi rekel, da imam poslanstvo, bolj je pomembno, da živim najboljše življenje, ki ga lahko. Rad bi se konstantno izboljševal. Včasih si nisem vzel časa za pomembne stvari, zdaj pa sem vesel, da sem stopil malo na stran, spet se moram malce osredotočiti na odnose. Tudi sam s seboj moram predelati več stvari: kaj bom glede študija, poklica, življenja. Pišem dnevnik, poskušam biti manj na telefonu, potem pa veselje pride samo. Kot predsednik sem moral urejati stvari, moral sem biti kul, če tudi nisem bil. Je pa vse to izkušnja, ko si mlad, imaš to srečo, da je več prostora za napake.«

Dnevnik? Redko še slišim, da kdo piše dnevnik …

»Par let ga že pišem. Petindvajset konS zvezkov imam napisanih (smeh). Zasledil sem, da preko pisanja izražaš tisto, kar težko ubesediš, in s pisanjem laže povem, kaj čutim. Poskusim res pisati vsak dan. Ko sem pisal najbolj banalne stvari, sem opazil, da moja roka prehiteva misli, in sem dobil zanimiv uvid v neke situacije in sem jih laže uredil. Refleksija. Ne bremeni me več.«

V tem času si precej delal z mladimi, s svojo generacijo in še z mlajšimi. Kako bi opisal neko, recimo stanje duha, v lokalni skupnosti?

»Malo je te apatičnosti, to sem tudi pri sebi kdaj opazil. Laže je na telefonu igrati igrice kot nekaj spremeniti. Pomembno je tudi, na kak način pristopiš do mladih. Mislim, da imajo velikokrat občutek, da ne morejo nič narediti, primerjajo se med seboj. Generalno mislim, da se nekateri želijo dokazati in pokazati, v smislu največ denarja imam, ful sem pomemben … Potem imaš pa kup ljudi, ki to totalno zavračajo in so ful “normalni”. Mladi, ki niso na družbenih omrežjih, ne pijejo, a furajo svoj lajf.«

Kako težko je mlade vključiti v neko »angažirano« mladino?

»Zelo težko, ker imajo svoj jezik, vsaj ti mlajši, in moraš biti v stiku s tem. To pomeni, da moraš biti tudi veliko na telefonu. Po mojem jih je v tem obdobju vsega malo strah. V smislu, če ne gredo moji frendi, tudi jaz ne grem. Gradili smo na posameznikih, recimo na predstavitvah na Šolskem centru Velenje smo koga poznanega povabili in mu rekli, naj pripelje še kolege. Največ smo se ukvarjali s tem, kako komunicirati z njimi. Naredili smo neko stvar, ki se nam je zdela zelo pomembna, in upali, da jih bo pritegnilo. Moj moto je bil, da več glav več ve. Vsak ima priložnost sodelovati, vmes izgubiš eni dve tretjini, eni pa ostanejo in s tistimi gradiš.«

Mladi ste pomemben del mesta, sploh tisti, ki ste predstavniki mladih in ki imate dejansko vpliv na lokalno politiko in družbo. Katere so močne točke Velenja?

»Zdaj ko se več udeležujem srečanj mladinskih centrov, recimo v okviru Urada za mladino, Mreže MaMa, mednarodnih projektov in nacionalnih posvetov, lahko rečem, da nikjer v Sloveniji ni kot v Velenju. Tudi če primerjam nekatere druge klube … Pri nas en petek nič ne dogaja, pa je vse narobe (smeh). To se mi zdi tako unikatno, res. Tu se vidi podpora Mladinskega centra, da je vse skupaj prepleteno z eMCejem in ŠŠK-jem. Da je zadaj močna tradicija predsednikov, članov. Od direktorja knjižnice do nekoga na občini, celo na banki me je en bivši ŠŠK-jevec vprašal, če imamo še na isti lokaciji pisarno (smeh).«

Kje bi pa bile rezerve?

»Mi smo generacija, ki je še imela miselnost, da je treba iti ven, žurat, organizirat zabave. Zdaj menim, da so mladi bolj na dnevnih dogodkih, da niso več toliko za nočno življenje. Korona je veliko vplivala na to. Enako velja za koncerte, jih kar na Youtubu gledajo doma v postelji (smeh). Treba jim je ponuditi različne aktivnosti, ki ne vključujejo popivanja. Več drugačnih vsebin. Kvalitetno preživljanje prostega časa.”

A si upava napovedati, kje bo ŠŠK čez 30 let?

»Malce me je strah, kaj se bo zgodilo zaradi globalizacije, lahko bi počasi upadala pomembnost nečesa lokalnega, tudi eMCeja, recimo. Lahko da se bo prestrukturiral v nekaj drugega, v nek dnevni center, da ne bo več nočni klub. Ali pa bo zaradi tega, ker bo vedno bolj vse politično korektno, nastalo neko močno uporniško gibanje in bo samo še bolj eMCe plac. Vzponi bodo in padci tudi. Nikoli ni isto. Vsak dan je nekaj novega. In to je v bistvu fajn.«

In ker si vendarle eMCe faca, daj povej, ga mesto rabi?

»100-odstotno mislim, da ga rabi, se pa generacije, ki so odraščale s tem prostorom, mogoče preveč oklepajo definicije tega placa. Ni več, kot je bilo, in treba je spremeniti koncept, idejo tega placa in se prilagoditi času. Še posebej, če je to mladinski kulturni klub, študentska scena. Več nekdanjih, starejših predsednikov mi je kaj očitalo, tudi recimo, če smo prekinili kakšno tradicijo ali pa jo samo želeli prekiniti. So mi tudi kdaj navrgli, da so bili včasih v ekipah intelektualci, neka gonilna sila, ki so delali stvari naprej. Seveda si zaslužijo spoštovanje, a zdaj se mi pa zdi, da je vse tako zabetonirano, vse imamo in ni take potrebe začeti nekih stvari na novo, kot je mogoče bila včasih. Za nekaj se zares boriti, samo zato, da se, pa po mojem tudi ni smiselno. Da je vse »varno«, pa tudi ni vedno ok. Morda je pa naslednji korak nas mladih, da nekaj res drastično spremenimo v Velenju oziroma začnemo nekaj novega, nekaj svojega. Bomo videli.«