Janja Rednjak je konec lanskega oktobra prevzela poslanski mandat v stranki Socialni demokrati (SD). Sicer občinska svetnica v Velenju je v državnem zboru nadomestila poslanca Janija Prednika, ki je odstopil. Na takratni novinarski konferenci je poudarila, da je zavezana k delovanju v dobro ljudi, še posebej ranljivih skupin in prebivalcev Šaleške doline. Ji to uspeva? Po dobrih treh mesecih poslanskega dela smo jo povabili na pogovor.
Konec oktobra ste postali poslanka. Kako bi v tem kratkem času ocenili svoje delo?
»Vstop v Državni zbor je bil hiter in zelo zahteven, časa za neko postopno uvajanje pravzaprav ni bilo. Pri svojem delu se osredotočam predvsem na to, da v Ljubljani predstavljam Šaleško dolino. Veliko časa namenjam vsebinskemu delu v odborih, še več pa pogovorom z ljudmi na terenu. Menim, da sem se v tem kratkem času dobro prilagodila novemu okolju; tudi zato, ker imam okoli sebe dobro ekipo. Poslanka mora biti dosegljiva in operativna, še posebej v času velikih sprememb v regiji. V relativno kratkem času mandata sem pokazala, da se da delati odgovorno, zavzeto in konkretno. V državni zbor nisem prišla po funkcijo, ampak po delo – in to se pozna v vsakodnevnem angažmaju. Aktivno sem se vključila v obravnavo ključnih tem za regijo in državo. Velik poudarek sem namenila tudi povezovanju z lokalnim okoljem – poslušanju občank in občanov, obiskom na terenu ter prenosu konkretnih težav v parlamentarne razprave. Čeprav je čas kratek, so bili narejeni konkretni koraki, postavljeni temelji in odprte pomembne razprave. To dokazujem z delom – ne z obljubami. Ne obljubljam, delam. In to bom počela tudi naprej.«
Kako ocenjujete napredek pri preobrazbi daljinskega ogrevanja v Šaleški dolini? Kaj še manjka?
»Napredek je viden, vendar je zelo razdrobljen in tako premalo jasen, da bi mu ljudje lahko sledili. Ljudi upravičeno skrbi, ali bo ogrevanje v prihodnje cenovno dostopno. Največja težava pri vsem skupaj je, da prebivalci Šaleške doline ne dobijo enotnih odgovorov na tista najbolj preprosta vprašanja ‒ s čim se bomo greli, koliko bo vse skupaj stalo in ali bo nov sistem zanesljiv. Vsi se zavedamo, da je prehod s premoga nujen; biti pa mora socialno vzdržen. Manjka predvsem neka jasna časovnica, to, kdaj bodo stvari stekle. Potrebujemo tudi bolj usklajeno skupno delovanje države in lokalnih oblasti, hkrati pa neko zagotovilo, da stroški ne bodo preloženi na gospodinjstva. Toplota pač ni luksuz, je osnovna življenjska potreba, in tako jo moramo tudi obravnavati.«
Katere ukrepe predlagate za zaščito delovnih mest v tradicionalnih panogah, kot je recimo Skupina SIJ?
»Najslabše, kar lahko naredimo, je, da ljudi pustimo v negotovosti. Prestrukturiranje mora iti z roko v roki z varnostjo delavcev. To pomeni vlaganja v posodobitev proizvodnje, v znanja zaposlenih in v nove izdelke, ki bodo konkurenčni na evropskih in svetovnih trgih. Država mora pomagati tistim podjetjem, ki želijo vlagati v prihodnost in tudi uspeti. Pogoj za to investicijo morata biti ohranitev delovnih mest in spoštovanje socialnega dialoga, obenem pa inovativni poslovni načrti, torej ne smemo stati na mestu. Industrija ima v Sloveniji svetlo prihodnost, a le, če jo bomo vodili premišljeno, kar pa je, predvsem glede na svetovno dogajanje v zadnjih letih, obvezno.«
