Odbojkarska pot Dejana Vinčića se je začela v Šoštanju, kjer je že pri komaj 16 letih kot eden najmlajših igralcev v zgodovini slovenskega prvenstva osvojil državni naslov s člansko ekipo. »Bil sem še gimnazijec, ko sem igral pred polnimi tribunami proti izkušenejšim tekmecem, in bilo je neverjetno. Takrat sem začutil, da lahko v tem športu res nekaj dosežem,« se spominja Vinčić, ki je dve leti pozneje odšel v Kanal, kjer se je še dodatno izoblikoval kot igralec, nato pa leta 2008 prestopil v ACH Volley. Uspehi doma so mu odprli vrata v tujino. Igral je na Poljskem, v Franciji, Rusiji, Turčiji, Nemčiji in Romuniji. Povsod je bil cenjen zaradi svoje zanesljivosti, mirnosti in predanosti. Čeprav danes živi drugje, je z lokalnim okoljem še vedno tesno povezan. Z njim smo se pogovarjali tudi o tem, kako živi danes in če je še vedno povezan z odbojko.

Kaj počnete zdaj, po koncu reprezentančne kariere?

»Še vedno sem aktiven igralec, končal sem samo reprezentančno kariero. Pred kratkim smo imeli evropsko tekmo v Osijeku, na žalost s porazom v žepu. Imamo pa še povratno tekmo doma 7. januarja, ko se bomo borili za napredovanje v naslednji krog. Drugače pa je življenje precej zasedeno, imam poln delovnik. Vodim dve odbojkarski šoli, eno v Novi Gorici, drugo v Velenju, poleg tega pa še pomagam pri različnih zadevah v klubu, tako da ni časa za dolgčas.«

Se športniki lahko popolnoma upokojijo?

»Če gledam z vidika reprezentančne kariere, je zdaj konec poletij, ko smo začeli sezono že 5. maja in končali sredi septembra ali še pozneje. Fizično in mentalno bo to zagotovo olajšanje – več časa bom lahko posvetil družini in otrokom ter novim projektom. Po 21 letih je bilo več kot dovolj, čas je za nove obraze. Seveda bom pogrešal tisti ritem in vezi s fanti, s katerimi smo zgradili res močno ekipo. A po drugi strani sem vesel za vse, kar sem prispeval k reprezentanci, in pomirjen, da bom zdaj njihov največji navijač.«

Ali priznana športna kariera prinaša tudi garancijo za uspeh v poslovnem svetu?

»Garancije ni, je pa to dober začetek. Kot športniki smo disciplinirani, trdo delamo in si postavljamo visoke cilje, kar je odlična podlaga za življenje po športni karieri. Če take navade preneseš v poslovni svet, je to recept za uspeh tudi na drugih področjih.«

Kako gledate na to, da se športniki po upokojitvi še vrnejo v športni ritem? V mislih imam Vida Kavtičnika.

»Jaz ga podpiram. Mi smo navajeni takšnega ritma že več kot 20 let, in ko zaključiš kariero, ni enostavno, šport zagotovo pogrešaš. A vrnitev na igrišče ni nemogoča. Če se pojavi priložnost in si fizično sposoben ter zdrav, jo je treba zagrabiti. Takšne zgodbe, ko vidim slovenske športnike skupaj v Los Angelesu, so res impresivne. Vesel sem tudi za Vida Kavtičnika, ki se po štirih letih premora vrača na parket v ZDA.«

Bi kaj podobnega želeli tudi vi?

»Ne vem. Trenutno sem še aktiven igralec in bom igral tudi naslednje leto. Potem pa je moj načrt, da kariero zaključim. Seveda pa nikoli ne veš, kaj prinese prihodnost. Nikoli ne reci nikoli.«

Kako pomembne so odbojkarske šole za motivacijo otrok, tudi v lokalnem okolju?

»Zelo pomembne. Moja odbojkarska šola deluje v Velenju, ker želim pomagati ženski odbojkarski populaciji, predvsem pa zagotoviti, da bi imeli vsi otroci možnost trenirati v svojem kraju. To je nekaj, česar sam kot otrok nisem imel. Jaz sem obiskoval krožek kot izvenšolsko dejavnost v šoli, nato pa sem se moral preseliti v klub, kar je bilo naporno. Danes pa je pomembno otrokom omogočiti vse pogoje, da ne odnehajo po nekaj poskusih. Kot podružnica ženskega odbojkarskega kluba Kajuh Šoštanj sodelujemo in stvari funkcionirajo tako, kot morajo.«

Na kateri svoj športni uspeh ste najbolj ponosni?

»Na vse, kar sem dosegel. Najbolj ponosen sem na olimpijske igre. Na žalost nismo osvojili medalje, kar bi bil čudovit zaključek reprezentančne kariere, a na vsako medaljo, ki smo jo osvojili na drugih tekmovanjih, sem izredno ponosen. Vem, koliko truda in odrekanja je bilo potrebnih, da smo kot reprezentanca dosegli to raven. Za tako majhno državo, kot je Slovenija, je to res impresivno.