Grb Občine Šmartno ob Paki je na letošnji svečani seji v počastitev občinskega praznika prejel Jože Robida, dr. med. Prejel ga je za dosežke na področju strokovnega in kulturnega udejstvovanja ter za izjemen prispevek k razvoju in ugledu občine. Ob tej priložnosti smo mu zastavili nekaj vprašanj.

Glede na to, da ste se pred nekaj leti povsem umaknili iz javnega življenja, bi človek menil, da so na vas in na vaše delo ljudje pozabili. Pa ste spoznali, da temu ni tako. Ob prejemu grba ste dejali, da morate spremeniti mišljenje o tem, da priznanje in strel nikoli ne dosežeta pravega.

»To je seveda hec, ampak v satiri je po navadi tudi veliko resnice. Moja natura mi preprosto ne dovoli, da tudi najresnejših stvari ne bi dojemal in sprejemal na vsaj malo humoren način. To človeka velikokrat rešuje. Seveda sem predlagateljem in komisiji in vsem, ki se z njimi strinjajo, za priznanje iz srca hvaležen. Kdo bi si mislil, da bo tudi Robida kdaj imel grb.«

Verjamete v naključja? Menda je bilo teh v vašem življenju kar nekaj: med drugim naj bi po naključju izbrali zdravniški poklic, po naključju naj bi se znašli na televizijskih zaslonih in po naključju naj bi pred štirimi leti sami sebi odkrili raka na pljučih.

»Verjetno sem se že rodil po naključju. Za pečjo v domači hiši v Podgori. Po naključju naj bi menda tudi preživel, saj sem imel kot novorojenček hudo pljučnico. Zdravnik je mami rekel: »Tresite ga, ne sme zaspati, in za vsak slučaj mu svečo prižgite.« Morda sem zato postal ministrant in še danes rad prižgem kako svečko.
Na srečo sem v osnovni šoli v Šmartnem imel odlične učitelje in mi šolanje niti pozneje ni predstavljalo večjih težav. Ko sem bil na informativnem dnevu v Ljubljani, sem se, ker sem jo slabo poznal, izgubil že po nekaj sto metrih. Med iskanjem takratne igralske akademije, ki je seveda nisem našel, sem zašel med same nadobudne kandidate za študij medicine, šel z njimi in na koncu naključno samo jaz od njih končal na medicinski fakulteti. Nekateri so bili kar razočarani, da nisem šel po sestrini poti, a tudi pri mojem zdravniškem delu je bilo pedagoškega dela kar nekaj.
Pa gremo z naključji naprej. Pred sedmimi leti sem prvič v življenju moral na bolniško zaradi težav s križem. Te so postajale vse hujše in čakala me je operacija, za to pa je ob vseh drugih izvidih potreben tudi RTG pljuč. Seveda sem hotel sliko tudi videti in verjetno so bile ob tem moje oči vsaj tako velike kot »okrogla senca« na pljučih. Da pa ostanemo pri naključjih, če ne bi imel težav s križem, me danes verjetno ne bi bilo več.«

Poklicno pot ste posvetili razvoju otroške poškodbene kirurgije. Dve desetletji ste bili predstojnik otroškega kirurškega oddelka SB Celje, opravili ste podiplomski tečaj iz otroške travmatologije v Baslu, uvajali novosti …

»Ko sem končal študij medicine, sem bil najprej splošni zdravnik v zdravstvenem domu v Velenju. Takrat smo bili pri delu kar dinamični, nekateri smo na dan obravnavali tudi več kot sto pacientov, ob tem pa opravili še urgenco in obiske na terenu. Mogoče spet naključje ‒ želel sem specializirati rentgenologijo. Iz tega seveda ni bilo nič, sem pa dobil vabilo prim. Medvedove, ki je bila takrat predstojnica otroškega kirurškega oddelka v celjski bolnišnici, in debelo sem spet požrl obljubo sam sebi, da nikoli ne bom delal z otroki. Na oddelku sem potem temu navkljub delal do upokojitve. Bili smo odličen kolektiv, tako zdravniki kot drugi zdravstveni delavci in sodelavci. Ko sem prevzel predstojništvo, sem oddelek vodil s prekinitvijo kar dvajset let. Po podiplomskem izobraževanju iz otroške travmatologije sem začel razvijati nekatere manj invazivne kirurške tehnike, v začetku predvsem pri terapiji zlomov dolgih kosti. Pozneje smo začeli še z uvajanjem nekaterih drugih neinvazivnih metod kirurškega zdravljenja, kar je danes tako rekoč rutina, pred 30 leti pa so bili to včasih veliki koraki v neznano. Na žalost je pozneje več kolegic in kolegov zaradi nenaklonjenosti takratnega vodstva oddelku in naši stroki odšlo in danes pravega otroškega kirurškega oddelka ni več.«

Kateri trenutki so najbolj zaznamovali vašo poklicno pot? Je bila to huda prometna nesreča v Šempetru maja 1999 ob trčenju vlaka in šolskega avtobusa?

...

Celoten intervju je na voljo v aktualni številki Našega časa.