Velenje, 28.oktobra – V Šaleški filmoteki se je predstavil filmski in televizijski ustvarjalec Zvone Grebenšek, ki je s kamero v rokah prehodil pot od amaterskih poskusov do profesionalnih zgodb. Ko je bil star komaj trinajst let, je v osnovni šoli pristopil h krožku, kjer so mu pokazali kamero in osnovne filmske pripomočke. Tisto, kar se je začelo kot otroška radovednost, je postalo življenjska pot. Danes je snemalec in realizator na RTV, nekoč pa je bil član velenjskega Kino kluba Gorenje in sodelavec televizije VTV. »Najprej sem bil navdušen nad sliko in gibom, kmalu pa sem začel razumeti, kako pomembna je svetloba. Takrat se mi je zdelo kot čarovnija – igrati se s svetlobo na filmskem traku,« se spominja svojih prvih poskusov.

Filmska zgodba, rojena v kuhinji

Njegove prve animirane filme je spremljal vonj po kosilu in juhi. Mentor Stane Hafner je svoje učence sprejemal v domači kuhinji, kjer so med lonci in šraufanimi mizami ustvarjali filmske prizore. »To si danes težko predstavljaš – snemali smo na kuhinjski mizi, na kateri nisi smel figurice premakniti niti za milimeter, dokler prizor ni bil posnet,« pravi z nasmehom. Eden od filmov, ki jih še danes hrani kot dragocen spomin, je Teža slonov, posnet v osnovni šoli s sošolci. Kljub tehnični preprostosti in improvizaciji je zanj ostal »neprecenljiv spomin na čas, ko smo snemali s srcem in brez pravil.«

Od VTV do RTV – pot med toplino ekipe in profesionalnim sistemom

Po amaterskih začetkih je sledilo obdobje na VTV, kjer se je naučil skoraj vsega: od snemanja do montaže in režije. »Na lokalni televiziji smo bili vsi v enem – snemalec, režiser, montažer in tehnik. Če je zmanjkalo kabla, si ga sam potegnil čez studio,« pripoveduje. Prav to obdobje mu je prineslo svobodo ustvarjanja in nekaj filmov, ki jih šteje med svoje najdražje: med njimi Balado o oglarju, poetični dokumentarec o možu, ki je živel za oglje in ogenj. »Ko je mož na koncu snemanja rekel: ‘Veš, ta dim, ta ogenj, to je moje življenje,’ sem vedel, da imam zaključek filma,« dodaja.
Kasneje ga je pot zanesla na RTV, kjer dela še danes. Razlika med delom v majhni lokalni ekipi in velikem javnem sistemu je velika. »Na RTV ima vsak svoje delo – snemalec, lučkar, asistent, novinar. Včasih se mi zdi, da je vse bolj hladno, manj osebno. A ko prideš na teren z dobro ekipo, se spet zgodi tista prava energija,« opisuje.

Kamera vidi več kot človek

Grebenšek verjame, da ima kamera posebno moč. Z njo je iskal zgodbe ljudi, ki jih drugi ne vidijo. Ena takih je bila zgodba gospe z duševno motnjo, o kateri je posnel dokumentarni film. »Kamera vidi most med nami. Ljudje morda ne vedo, kaj so videli, a nekaj začutijo. Kamera vidi malo več, malo globlje kot mi,« pravi. Poleg dokumentarnih in družbenih tem se zadnja leta vse pogosteje vrača k športu. Z ekipo nacionalke redno pokriva zimske športe – Planico, Pokljuko, tudi svetovna prvenstva. Njegova velika neizpolnjena želja ostaja snemanje na zimskih olimpijskih igrah. »To ni samo delo, to je garanje, a rad bi imel tisto črtico v življenju – bil sem tam,« pravi z značilno tiho odločnostjo.

Krog se vrača domov

Čeprav je danes del velike televizijske hiše, se Zvone Grebenšek rad vrača k velenjskim filmskim začetkom. Z novo serijo filmskih večerov v Šaleški filmoteki se znova povezujejo člani nekoč živahnega Kinokluba Gorenje. »Tomo Čonkaš nas zna zbrati. Ima energijo, ki nas drži skupaj,« poudarja. Skupina razmišlja tudi o monografiji ali arhivu starih velenjskih filmov, saj so prepričani, da je v dolini še veliko neodkritih posnetkov in spominov. »V Šaleški dolini je ogromno zgodb. Morda smo le malo preveč sramežljivi, da bi jih pokazali,« dodaja Grebenšek.

Snemalec, ki ne išče blišča

Zvone Grebenšek je snemalec, ki ne išče blišča, temveč pristnost. Njegove zgodbe so polne svetlobe, ki jo je že kot deček začel loviti s kamero. Morda zato njegovi kadri še danes utripajo z življenjem. »Ko pogledaš skozi kamero, vidiš drugače. In če ti uspe tisto, kar vidiš, prenesti na platno, si zmagal,« pravi človek, ki je svojo filmsko zgodbo začel pred pol stoletja – in jo z enako strastjo piše še danes.