Umetna inteligenca že danes prebira pravljice, predlaga recepte za dojenčke in odgovarja na otroška vprašanja. Toda kdaj presežemo mejo, ko pomoč postane nadomestilo in je robotski glas prvi, ki ga otrok sliši zjutraj?
Pametni zvočniki in digitalni pomočniki že prepoznavajo otroške glasove, se odzivajo na ukaze in pripovedujejo pravljice s prijaznim robotskim tonom. Če otrok reče: »Alexa, povej zgodbo«, jo bo tudi dobil – hitro, brez vprašanj, z neprekinjenim tokom besed, prilagojenim otrokovemu govoru in jeziku. Vse poteka brez človeškega posredovanja.
Otrok v bistvu stopi v stik s tehnologijo, še preden je sploh sposoben razlikovati med resničnim in umetnim glasom. Toda kdo stoji na drugi strani? Kdo izbira vsebine, določa vrednote, izbira jezik, intonacijo, odzive? In najpomembneje – je to interakcija, ki res vzgaja, ali le simulira odnos?
Otroci, ki se zbudijo s pozdravom naprave, ki jim digitalni pomočnik predvaja risanko, pove šalo ali odšteva čas do konca umivanja zob, hitro ponotranjijo občutek, da je umetna inteligenca nekaj naravnega. Tehnologija, ki naj bi bila podporna, postane temeljna vez s svetom – še preden jo otrok lahko razume, kritično ovrednoti ali se od nje loči. Ko AI nastopi namesto starša, vzgojitelja ali vrstnika, se premika meja, kdo sploh še oblikuje otrokovo dojemanje sveta, jezika, morale in čustev.
Dobronamerni starši, prezaposleni starši
Zakaj sploh posežemo po umetni inteligenci v vzgoji? Največkrat zato, ker si želimo za otroke najboljše – in to čim prej, čim bolj učinkovito. Sodobni starši živimo v času, ko je pričakovano, da bomo vse zmogli: vzgojo, delo, gospodinjstvo, kakovosten prosti čas, zdravo prehrano in izpolnjujoče partnerstvo. V resničnosti pa to pomeni preveč odgovornosti in premalo podpore. V tem kaosu umetna inteligenca ponuja mamljivo rešitev: hitro, jasno, brez čustvenih izbruhov in z neomejeno količino informacij.
Namesto dolgotrajnega iskanja po knjigah, izmenjave izkušenj z drugimi starši ali čakanja na obisk pri pediatru vpišemo vprašanje – in v nekaj sekundah prejmemo odgovor. Kako umiriti otroka z nočnimi morami? Kdaj začeti z uvajanjem jajc? Katera rutina pred spanjem je najučinkovitejša? AI ponuja rešitev brez sodb, brez utrujenosti, brez zamud.
Tako postane umetna inteligenca pogosto tudi čustveni obliž: kadar nas skrbi, ko smo negotovi, ko ne vemo več, kaj je prav. V trenutkih tesnobe lahko hitro posežemo po napravi, ki vedno odgovori – četudi ne nujno pravilno ali ustrezno. Ta navidezna gotovost pomirja, a je pogosto zgolj iluzija nadzora.
In vendar: ali ni ključno, da si postavimo vprašanje, ali umetna inteligenca res ve, kdo je naš otrok? Ne pozna njegovega značaja, njegovih čustvenih stanj, izkušenj ali posebnosti. Ne ve, kako se odziva na spremembe, kaj ga vznemiri, česa se boji, kaj ga zares pomiri.
AI vidi otroka kot skupek podatkov – mi pa ga poznamo kot edinstveno bitje z neponovljivo zgodbo. Če to vlogo prepustimo napravi, tvegamo, da začnemo odločati na podlagi algoritmov, namesto da bi zaupali lastnemu občutku in znanju o svojem otroku.
Tudi meja med pomočjo in nadomestkom je vse bolj zabrisana. Ko AI bere pravljico, svetuje glede vzgojnih prijemov ali otroka uspava, se začne nadomeščati čustveni stik – edino, česar umetna inteligenca nima. Zavedati se moramo: AI nima intuicije, nima empatije, nima spomina na pretekle izkušnje z vašim otrokom. Deluje na osnovi podatkov, ne odnosa.
Otroci niso testno polje za nove tehnologije
Uporaba digitalnih orodij v starševstvu je v zadnjih letih močno narasla. Po različnih raziskavah jih uporablja večina staršev – bodisi za sledenje otrokovemu razvoju, nadzor nad časom pred zaslonom ali iskanje informacij o prehrani, spanju in vedenju.
Mnoga od teh orodij že vključujejo umetno inteligenco, čeprav se starši tega pogosto niti ne zavedajo. Vprašanje ostaja: ali razumemo posledice uporabe teh tehnologij pri najmlajših?
Antropolog dr. Dan Podjed opozarja, da je danes največja nevarnost v tem, da otrokom že zelo zgodaj ponujamo »tehnološko žganje«. »Ali bi sedemletniku dali kozarec žganja? Verjetno ne. Toda telefon s TikTokom v roki mu dajemo brez pomisleka,« pravi. Po njegovih besedah umetna inteligenca ni nevarna, ker bi bila zlobna ali namerno škodljiva – nevarna je zato, ker je izjemno prepričljiva, hkrati pa jo odrasli premalo poznamo in premalo razumemo.
»Ne razmišljamo več, kdo stoji za vsebinami, ki jih ponuja AI, komu zaupamo odgovore, in predvsem – kakšne posledice ima to za otroke v času, ko se še oblikuje njihova samozavest, kritičnost in razumevanje sveta.«
Otroci niso le radovedni uporabniki – so tudi najbolj ranljiva skupina, ki lahko nove tehnologije ponotranji brez zavore, brez orodij za presojo. Zato bi morali odrasli dvakrat premisliti, preden jim nove tehnologije predstavimo kot nekaj povsem varnega, nevtralnega in samoumevnega. AI je orodje, ne nova oblika vzgoje – in tega se moramo zavedati, preden jo predamo v otroške roke.
