Poletje je čas, ko si želimo, da si otroci (in mi z njimi) spočijejo – od stresa, rutine, obveznosti. A kar pogosto spregledamo, je, da si počitka ne zasluži samo telo, temveč tudi možgani. In prav oni ne počivajo, kadar so zasloni vključeni – ne glede na to, kako zabavne, sproščujoče ali »prazno« delujejo digitalne vsebine. Za možgane počitek ne pomeni sedenja z videom pred očmi – pomeni manj dražljajev, več praznine, več počasnosti.
Prekomerna stimulacija možganov in preobremenjen nagrajevalni sistem
Zaslon – še posebej, če gre za hitro menjajoče se vsebine, videe, igre ali socialna omrežja – možganom dostavlja neprestane dražljaje: slike, zvoke, premike, mikrosporočila, barve, komentarje, like, odzive … Možgani so pri tem v stanju nenehne pozornosti in odzivanja, kar pomeni, da ne počivajo, temveč se »vrtijo v višjih obratih«. Ko ure in ure preživimo pred zasloni, se torej ne regenerirajo, ampak izčrpavajo – pogosto neopazno, a vztrajno.
Dopamin je nevrotransmiter, ki igra ključno vlogo pri motivaciji, učenju, pričakovanju nagrade in občutku zadovoljstva. Aktivnosti na zaslonih (v digitalnem svetu) pogosto izkoriščajo ravno dopaminski sistem: vsak všeček, nova vsebina, zmaga v igri, smešen video na fiziološki ravni doživljamo kot nagrado.
Če se to dogaja prepogosto, pride do preobčutljivosti in neuravnoteženosti: postanemo manj dovzetni za naravne, bolj subtilne oblike zadovoljstva. Narava, pogovor, ustvarjanje – vse to postane »dolgočasno«. Možgani začnejo hrepeneti po hitrosti, intenzivnosti in takojšnji nagradi, kar dolgoročno vodi v nižjo motivacijo, višjo razdražljivost in nemir.
Počitek pomeni regeneracijo, ne le neaktivnost
Pravi počitek za možgane vključuje umiritev živčnega sistema – počasno opazovanje narave, nežno gibanje, tišino, sanjarjenje, dolgčas. Zaslon ne omogoča te umiritve – celo ob »mirnem« gledanju risanke ali dokumentarca o živalih je delovanje možganov bistveno bolj aktivno, kot če opazujemo oblake, rišemo, beremo ali sanjarimo. Poleti, ko bi lahko živčni sistem zadihal, ga pogosto še dodatno obremenimo z digitalno hiperaktivacijo.
Zato je poletni čas idealna priložnost, da se dopaminski sistem in živčni sistem ponastavita. Manj zaslonov pomeni več priložnosti, da se ponovno vzpostavi naravni mehanizem nagrajevanja – ob osvojenem hribu, pripravi najljubše jedi v domači kuhinji, iskrenem pogovoru z bližnjim ali mirnem trenutku zase. V času brez digitalne poplave vseh možnih dražljajev, začnejo tudi manjše stvari znova zbujati zanimanje – to so živčni dražljaji, ki omogočajo pomiritev in razvoj.
Spočiti možgani ne potrebujejo YouTuba
Zaslon morda ponuja oddih od okolice – a ne oddiha za možgane. Prav poleti, ko imamo več časa, manj obveznosti in več stika z naravo, lahko ustvarimo prostor za resnično regeneracijo – brez obvestil, brez drsanja, brez glasnega vizualnega vrveža.
Naj bo poletje priložnost, da možgane povabimo nazaj k njihovemu naravnemu ritmu.
