Med oktobrske osebnosti leta smo uvrstili književnega ustvarjalca Iva Stropnika, veziljo in idejno vodjo Festivala vezenja Jožico Grobelnik ter kustosinjo Muzeja Velenje Špelo Regulj. Prepričani smo, da vsak izmed njih dodaja pomemben prispevek v bogato kulturno in ustvarjalno življenje v Šaleški dolini in navdihuje tudi druge ljudi. Izbira je vaša.
Pokrovitelj letošnjega izbora Naj osebnosti je Kmetijska zadruga Šaleška dolina.

Ivo Stropnik, književni ustvarjalec

Ivo Stropnik že štiri desetletja vsestransko ustvarja v Velenju in tudi v širšem slovenskem in mednarodnem okolju. Je pesnik, mladinski pisatelj, urednik, lektor in podjetnik v kulturi. Letos beleži 40-letnici pesniškega ustvarjanja ter uredniškega in lektorskega dela – uredil je preko 200 knjižnih, zborniško-revijalnih idr. publikacij, poleg tega pa 23-letnici vseslovensko uglednih in mednarodno prepoznavnih festivalnih književnih srečanj z mednarodno udeležbo v Velenju Lirikonfest ter ustanovitve Ustanove Velenjska knjižna fundacija, kjer je njen glavni in odgovorni urednik. Objavil je enaindvajset samostojnih knjig leposlovja za odrasle in mladino. Predstavljen je v več revijalnih, festivalnih in antologijskih prevodih; z avtorsko poezijo se je predstavil na več literarnih festivalih doma in v tujini. Leta 2002 je v Starem Velenju ustanovil lutkovno-gledališko skupino Pet prstov preštej, kasneje preimenovano v KUD Dudovo drevo Velenje – s protagonistom Boštjanom Odrom.
Za svoje delo je prejel Napotnikovo priznanje (1990), Trubarjevo listino (1994) in mednarodno priznanje novosarajevsko pero za povezovanje bosanske in slovenske književnosti ter popularizacijo sodobne besedne umetnosti (2009). Je tudi ustanovni član Šaleškega muzejskega in zgodovinskega društva Velenje ter domoljubnega Šaleškega društva »general Maister« Velenje. Je prejemnik srebrne plakete ZZB NOB Slovenije.
Ob dnevu reformacije je tudi za Naš čas predstavil svoje videnje našega odnosa do slovenskega jezika, bralne kulture, poučevanja maternega jezika. Ne soglaša, da manj beremo, le mediji, na katerih beremo, so se namnožili in mladi berejo v drugih jezikih – a berejo. Trdi pa, da je zelo upadla pismenost. »Povprečni ljudje niso več sposobni napisati nekaj stavkov, kaj šele članka za časopis, avtorske pole. Pri fundaciji spodbujamo ljudi v slogu ‘zapiši vtise o svojem potovanju’. Slabo gre.«
Pravi, da danes poezijo, dramatiko bere prav toliko ljudi kot pred pol stoletja, torej malo. Spremenila pa se je kultura kupovanja in branja časopisov, in to v svetu, ne le pri nas. »Mladim bi morali približati branje z zanje zanimivimi tematikami in novimi mediji. Bolj razvijati stripovsko kulturo. To so pač pedagoški pristopi,« razlaga.
Ocenjuje, da je za kulturo v Šaleški dolini odlično poskrbljeno: »Ustanova Velenjska knjižna fundacija podpre vsakogar, ki želi izdati knjižno delo, imamo vrhunsko knjižnico, veliko odličnih in različnih kulturnih dogodkov. Bogati, plemeniti nas tudi multikulturalnost, čeprav nekateri tega ne želijo videti tako ...«
Pomembnejše vprašanje zanj pa je, kje so mladi humanisti – jezikoslovci, prevajalci, lektorji, učitelji jezikov. Na tem področju že nekaj desetletij v lokalnem okolju opaža slabo zastavljen sistem usmerjanja mladih v te poklice, kadrovanje in nagrajevanje.
»Ko zmanjka kulture, zmanjka vsega, a tega se zavemo šele, ko jo ugasnemo,« sklene.

Jožica Grobelnik, vezilja, Festival vezenja

»Pomembno je, da znamo ohranjati našo kulturno dediščino, da ne gre vse v pozabo. Vezenine so rokodelska, krasilna dejavnost, ki nas spremlja že stoletja,« reče Jožica Grobelnik in iz te njene skrbi ali zavzetosti je nastal tudi bienalni mednarodni festival vezenja v Velenju, ki je bil letos oktobra že sedmi.
»Vezenje je prostočasna dejavnost, ki sprošča, navdihuje z lepimi in uporabnimi izdelki, krožki vezenja in festivali vezenja pa so priložnost za izmenjavo izkušenj, znanj, nabiranje idej na področju vezenja ali preprosto druženje in sklepanje prijateljstev z ljudmi, ki nas druži enaka dejavnost,« še dodaja. Hkrati pomeni druženje ob vezenju tudi spoznavanje vrednot ljudske umetnosti, tradicije, kulture, prenašanje tega na mlajše rodove, pa tudi za grajenje narodne samozavesti v specifičnosti slovenskih vezenin.
Jožica že od leta 1996 vodi krožek Slovenske ljudske vezenine Spominčice pri UNI3  Velenje. Kdo so udeleženke? »Tistih prvih ni več, prihajajo pa vedno nove. To so starejše gospe, upokojenke, ki jim veliko pomeni druženje, izmenjamo si vzorce, se naučimo spet nekaj novega. Zdaj so pač takšni časi, da mladi, zaposleni nimajo časa za ročna dela,« pove. Razume jih. Po nekaterih osnovnih šolah občasno pripravi kratek tečaj ročnih del in učenci pridejo, »a nekateri ves čas pogledujejo na dvorišče, kjer se drugi igrajo. Nimam srca, da bi jih zadrževala pri mizi,« pravi Jožica. Čeprav je sama začela z vezenjem v mlajših letih, »ker je doma mama šivala in ker so bili to drugi časi,« pravi, pa se je vezenju bolj predala, ko se je upokojila. Ker je ugotovila, da brez dela ne more biti.
Takrat se je rodila tudi ideja o festivalu vezenja. »Mene so za vezenje navdušili lepi prtički, ki jih je vezla moja soseda. Ko sem si ustvarjala svoj dom, sem ga krasila tudi z vezeninami. Čez leta sem za svoje vezenine prejela tudi certifikat in moje vezenine so bile objavljene v knjigi Janeza Bogataja Vezenine Slovenije. Na tej osnovi sem bila povabljena tudi v Francijo na podoben festival vezenja, kot je zdaj naš. Mislila sem si, nekaj takšnega bi lahko imeli tudi pri nas,« povzema zgodovino in je vesela, da je njena ideja takrat pri Barbari Pokorny in sodelavcih padla na plodna tla. Prvi festival je bil leta 2009, letos je na sedmem bilo okoli 240 vezilj.
Najpomembnejši namen in sporočilo vsakokratne tematike festivala je ohranjanje slovenske kulturne dediščine v smislu različnih tehnik vezenja, materialov in uporabnosti izdelkov. Pomembno je tudi navezovanje stikov z veziljami iz drugih držav, spoznavanje njihove kulturne dediščine ter izmenjava izkušenj in znanj.
»Vezenje mi ogromno pomeni. Potrebnega je veliko časa, potrpežljivosti, a vsaka ura, ki jo posvetim vezenju, je zame užitek.« Šiva si oblačila in jih, seveda, okrasi z vezenjem, včasih je pletla, gasilka je, dela v domačem vinogradu. Ker kot pravi Jožica, brez dela ne more biti.

Špela Regulj, kustosinja, Muzej Velenje

Muzej Velenje je letošnje leto posvetil ženitovanjskim običajem. Z igrano besedo, petjem in plesom so nekatere že skoraj pozabljene ženitovanjske šege in ohcet v treh dejanjih na Grilovi domačiji v Lipju predstavljali od pomladi do jeseni, oktobra pa so v rotundi Velenjskega gradu odprli še občasno razstavo z naslovom Venček intimnosti, skrinja pravil, duhovi na pragu. Nevestina bala skozi čas. Za vsemi dogodki stoji tudi kustosinja Muzeja Velenje Špela Regulj.
»Razstave ne bi mogla postaviti brez krasne ekipe sodelavcev muzeja in društev, ki so pri tem sodelovala, ter vseh ljudi, ki so pristali na to, da bodo del razstave s predmeti, oblekami, fotografijami, dokumenti in spomini, vse povezano z lastno poroko ali koga drugega. S to razstavo lahko pokažemo, kaj se da narediti, če je skupnost dobra,« je hvaležna Špela.
Špela Regulj je univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja. Prve delovne izkušnje je še kot študentka, nato pa še deset let, nabirala kot kustosinja etnologinja v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Ker jo zelo privlači delo na terenu, je kot naročen prišel razpis za delovno mesto kustosa etnologa v Muzeju Velenje leta 2022, ki je želel prav strokovnjaka, ki bi prevzel delo s Kavčnikovo in z Grilovo domačijo.
»Poleg tega me zelo privlači Afrika, sorodnike imam v teh koncih in velenjski muzej je bil prava izbira. Moja prva naloga je bilo sodelovanje pri obnovi temeljev Kavčnikove domačije in bolj, ko sem navezovala stike z ljudmi in društvi pri delu na Grilovi domačiji, več idej, novih projektov se je odpiralo. Po dveh letih sem zelo vesela, da sem tukaj, kolektiv je odličen, moje delo in delo vseh sodelavcev pa zanimivo, pestro, dinamično,« pravi Špela, sicer doma v Motniku.
Teren Šaleške doline je, pravi, zelo bogat z ustnimi izročili, zgodbami, materialno zapuščino in tu se kljub številnim raziskavam, izvedenim projektom, objavljenim knjigam še vedno najde kaj novega. »Mene zanimajo pripovedke, pravljice, zgodbe, ki se prenašajo iz roda v rod, in te zgodbe, ljudi, ki se spominjajo, je še mogoče najti. Ljudje so za etnologa zelo pomemben člen muzejske dejavnosti,« poudarja. In ima pred sabo še veliko željo in nalogo – v številne v projekte pritegniti mlade …